Organska solidarnost v času krize: pogled na krizne ukrepe z vidika prekarizacije dela

Ob epidemiji Covid-19 države pripravljajo krizne načrte, ki uvajajo nove oblike družbene solidarnosti. Ti načrti niso vnaprej napisani, ker vseh kriznih stanj ni mogoče predvideti, zato nastajajo samodejno z najbolj globokimi družbenimi določitvami, tako v družbenem pravnem kakor moralnem redu. Ko govorimo o solidarnosti, seveda ne mislimo na krščansko usmiljenje. Tudi ne mislimo na spontane oblike medsebojne pomoči, ki nas lahko presenetijo in globoko ganejo. Mislimo na Durkheimovo »organsko solidarnost« razvitih družb, ki nastaja z razvito delitvijo dela. Toda značilnost razvite delitve dela je, da se utemeljuje na razrednih delitvah, zato te naposled vzpostavljajo pogoje možnosti za družbeno »organsko solidarnost«. Aprila sprejeti zakon o interventnih ukrepih[1] je odličen preizkus za ugotavljanje, kakšna je naša organska solidarnost. A preden se tega lotimo, moramo razgrniti vprašanje razrednih struktur v sodobnih družbah.

V literaturi je bilo vprašanje družbenih razredov v veliki meri potlačeno pod pritiskom uradne znanosti, ki (še vedno) meni, da družbeni razredi (več) ne obstajajo, ker naj bi se bil proletariat pomeščanil in buržoazija proletarizirala, oba pa zlila v tako imenovani srednji razred. Ni bilo treba dolgo čakati, da je zgodovina sama postavila to teorijo na laž in aktualizirala raziskave, ki so se ukvarjale s spreminjanjem razrednih struktur v sodobnih družbah. Te raziskave so zavrnile, na eni strani, empirične prijeme, ki so družbene razrede enačili z dohodkovnimi razredi ali poklicnimi skupinami, saj te klasifikacije ne povedo veliko o strukturnem mestu družbenih skupin v produkciji. Na drugi strani so poglobile marksistično teorijo o temeljnih družbenih razredih kapitala in dela, s tem da so raziskovale členitve in razcepe znotraj teh dveh razredov (ali znotraj »osnovnega protislovja kapitalističnih družb«). Bistvo teh teorij (tako teorij o menedžerskem kapitalizmu kakor o mali buržoaziji) je, da dela ne izkorišča samo kapital neposredno, temveč da si kapitalizem zagotavlja družbeno kohezijo s tem, da znotraj razreda kapitala in znotraj delavskega razreda vzpostavlja skupine (menedžerjev, male buržoazije), ki si prisvajajo del presežne vrednosti, ki jo kapital črpa iz delavk in delavcev. Brez te spodbude, s katero kapital doseže splošno privolitev v sistem izkoriščanja, se namreč kapitalistični sistem ne bi mogel reproducirati. Preprosto povedano: bilo bi trajno nevzdržno, če bi se družbena struktura, kot pravi politično geslo, res razdelila na en odstotek izkoriščevalcev in na preostalih 99 odstotkov izkoriščanih: da se ta en odstotek lahko reproducira, mora imeti strukturne ‘zaveznike’ med 99 odstotki.

Toda to še ni vse. Italijanski operaisti so že zgodaj opazili, da se je kapital zmožen odzvati na pritiske organiziranega dela tako, da spremeni samo sestavo delovne sile v produkciji. S tem ji onemogoči osnovo za kolektivno organiziranje delavcev, odnos med delom in kapitalom pa vrne nazaj v individualno menjavo dela, kjer se srečujeta na videz enakopravna subjekta, toda eden kot lastnik kapitala, drugi kot lastnik delovne sile. Nova sestava delovne sile se kaže v organizaciji produkcije (denimo, modularne produkcije, globalnih vrednostnih verig), ki vzpostavlja tržne konkurenčne odnose med delavkami in delavci znotraj istega produkcijskega procesa. Delavci se delijo po tem, ali so zaposleni pri nosilnem podjetju ali pri podizvajalcih in posrednikih, ali so zaposleni po standardnih ali nestandardnih zaposlitvah, ali so v prekarnih in celo v nezakonitih neformalnih zaposlitvah, ali so državljani ali migranti – in si kot taki medsebojno konkurirajo. Ko povežemo obe analizi, ugotovimo, da se nujno prepletata, da se delovna sila hkrati diferencira po pravnih statusih in po razrednem položaju. Samozaposlena oseba, denimo, je lahko kapitalist, ki zaposluje množico delavcev, lahko pa je tudi njegov delavec. Pravni status nam, skratka, zelo malo pove o strukturnem mestu neke skupine v produkciji – za to potrebujemo tudi analizo razredne diferenciacije.

V sodobni delitvi dela se torej kombinirata in prepletata obe načeli: prvič, sistem soizkoriščanja, ki nekaterim družbenim skupinam omogoča, da zadržijo del presežne vrednosti, ki jo kapital črpa iz delavcev; drugič, segmentacija delovne sile, ki je rezultat pravnega ustvarjanja množice raznoličnih ‘delovnih odnosov’, pa tudi ‘opustitev pravnih dejanj’, ki povzročajo nastanek množice nezakonitih neformalnih zaposlitev. Skoz ti načeli delitve dela bomo analizirali državne ukrepe za »omilitev« negativnih učinkov epidemije Covid-19 (»mega zakon«). Če kdaj, se v kriznem zakonu pokažejo temelji družbene solidarnosti, katere namen je zavarovati prebivalstvo pred »grožnjo ekonomske in socialne stiske«. Skratka, namen zakona je zavarovati najbolj ogrožene. To je poudarjal tudi predsednik vlade z besedami, da v zakonu ne bodo pozabili na nikogar. Z analizo ukrepov bomo torej ugotavljali, koliko ukrepi odpravljajo ali krepijo sistem soizkoriščanja in segmentacije delovne sile. To nam hkrati omogoča videti najgloblje določitve našega pravnega in moralnega reda.

Prvi sklop ukrepov je v resnici pomoč podjetjem in samozaposlenim, da lažje preživijo v času epidemije. Država je prevzela vse breme za bolniške odsotnosti zaposlenih in samozaposlenih, ki jim v času epidemije plačuje zdravstveno zavarovanje od prvega dne naprej, ne šele po 30 dnevu odsotnosti, kot je običajno. Ta nadomestila so celo nekoliko višja, če oseba zboli za korona virusom ali če se okuži na delovnem mestu.

Da bi preprečila množična odpuščanja v času krize, je država prevzela tudi nadomestila za plače delavk in delavcev na čakanju in tistih, ki ne morejo opravljati dela zaradi višje sile (ker so zaradi zaprtja šol otroci ostali brez varstva, ker je ukinjen javni prevoz ali ker je onemogočen prehod meje). Ponudila je nadomestila v višini 80 odstotkov plače. Nadomestila so celo višja od zakonsko določenih, saj ne smejo biti nižja od minimalne plače, vendar tudi ne višja od povprečne plače leta 2019, vsaj ne v tistem delu, ki ga zagotavlja država. Podjetja so pri teh delavcih opravičena tudi vseh socialnih prispevkov, spet do višine povprečne plače leta 2019. Toda za pomoč bodo lahko zaprosila samo tista podjetja, ki bodo dokazala, da so se jim prihodki precej zmanjšali glede na prejšnje leto, sicer bodo pozneje morala vračati pomoč. Izrecno pa je izključen javni sektor, pa tudi vsa podjetja finančnega in zavarovalniškega sektorja.

Drugi sklop ukrepov zadeva tako podjetja kakor zaposlene. V času epidemije podjetjem ni treba plačati pokojninskega in invalidskega zavarovanja za vse zaposlene do višine treh minimalnih plač. Toda v zameno bodo morala podjetja vsem zaposlenim, ki prejemajo plačo do višine treh minimalnih plač, plačati 200 evrov »kriznega dodatka« na mesec. Vsi, ki imajo do okoli 1,700 evrov neto plače, avtomatično dobijo krizni dodatek, tudi tisti, ki delajo od doma. Spet je izključen javni sektor in podjetja finančnega in zavarovalnega sektorja. Pri kriznem dodatku opazimo, da njegov namen ni pomoč skupini zaposlenih, ki se je znašla v »ekonomski in socialni stiski«. Skrajna zgornja meja je najprej visoko nad eksistenčnim pragom (tri minimalne plače), zato vključuje tudi osebe, ki se ne soočajo z ekonomsko in socialno stisko. Na drugi strani krize ne lajša, denimo, zaposlenim s krajšim delovnim časom. Med njimi je veliko trgovk, ki imajo neredko krajši delovni čas ne po svoji volji in so bile v času epidemije ena izmed najbolj izpostavljenih delovnih skupin. Ker se pomoč odmerja sorazmerno z obsegom zaposlitve, te kljub dodatku ne bodo dosegle dohodkov nad pragom revščine. Če potegnemo črto, ta ukrep ne rešuje ekonomske stiske enih in daje krizni dodatek tistim, ki ga ne potrebujejo. Skupina, ki jo dodatek še zajema, je »srednji razred«, ki si ga je, kot smo prej napisali, kapital naredil za svojega ideološkega zaveznika. S tem ta krizni ukrep reproducira družbeni sistem soizkoriščanja.

Treba je vseeno priznati, da je med zaposlenimi ta ukrep nediskriminatorno zajel vse nižje dohodkovne razrede, kar pa ne velja pri samozaposlenih. Tretji sklop ukrepov zadeva samozaposlene, ki se jim v času epidemije samodejno odloži plačilo prispevkov za dve leti, če ne zaposlujejo delavcev. Vrh tega lahko vsi samozaposleni zaprosijo za odpis vseh socialnih prispevkov in za temelji dohodek (700 evrov na mesec), če dokažejo, da so imeli manjše prihodke glede na mesec februar 2020. To pravilo mnoge vnaprej izključuje. Samozaposleni imajo namreč pogosto neredne dohodke in nekateri februarja niso imeli denarnih prilivov, zato jih ta pogoj samodejno izključi. To so praviloma prav eksistenčno najbolj ogroženi. Javna opozorila več organizacij pa tudi kažejo, da ta pogoj v veliki meri izključuje prav prekarizirane intelektualne in kulturne delavce. Ravno zato so med sprejemanjem zakona te organizacije predlagale, da se kot referenčno obdobje določi daljši čas več mesecev, vendar so bili vsi predlogi zavrnjeni. Zakon pa zanimivo pri neki drugi skupini predvideva prav rešitev, ki jo je parlament odrekel samozaposlenim. Pri priznanju odškodnine za zmanjšani dohodek kmetov se namreč upošteva referenčno obdobje treh let oziroma zadnjega leta pri »dopolnilni dejavnosti na kmetiji«. Ni pa bilo mogoče istega orodja uporabiti pri samozaposlenih. Iz ukrepov so dosledno izključeni tudi tisti, ki so samozaposleni za krajši delovni čas, ker samozaposlitev kombinirajo z drugimi oblikami dela in socialnega zavarovanja. Ti ne morejo zaprositi za sorazmerni del odpisa dolga in temeljnega dohodka. Spet zanimivo, pri zaposlenih s krajšim delovnim časom velja rešitev, da lahko uveljavljajo vse pravice sorazmerno z obsegom svoje zaposlitve. A kar je bilo mogoče pri zaposlenih, se ne zdi sprejemljivo pri samozaposlenih. To pokaže, da celo solidarnostni ukrepi stremijo k povečevanju diferenciacije delovne sile.

Naslednji sklop ukrepov so enkratni krizni dodatki za družbene skupine, ki so se znašle v težkem položaju zaradi epidemije. Med njimi je pomembna skupina upokojencev, vendar te kompleksne teme tu ne bomo načeli. Osredotočili se bomo na študente in prejemnike socialne pomoči. Okoli 10.000 študentk in študentov dela v obsegu polovičnega delovnega časa, še enkrat toliko v obsegu polnega delovnega časa. To so vse tako rekoč prikrite zaposlitve, ki kažejo na odvisnost te populacije od plačanega dela. To delo so študenti izgubili čez noč, solidarnostni ukrepi pa so jim dali samo 150 evrov enkratne pomoči. Ravno toliko so dobili tudi prejemniki socialne pomoči, med katerimi so družine z otroki, ki so z zaprtjem vrtcev in šol izgubili svoj edini topli obrok na dan, ki nimajo računalnika, da bi se vključili v izobraževanje na daljavo, in ki jih je z epidemijo zadela še vrsta drugih težav. Če primerjamo: zaposleni s 1,700 evrov so za čas krize dobili 500 evrov enkratnega dodatka, družine prejemnikov socialne pomoči pa 150 evrov. Toda država je tudi v času epidemije učiteljica, ki svoje nezaposlene poučuje, da so sami odgovorni za svojo ekonomsko in socialno stisko, ker se ne uklonijo komur koli, ki je pripravljen kupiti njihovo delo za kakršno koli ceno. Tako jih država spet znova postavlja v začaran krog družbene stigme, ker zaposlitev sama še ne odpravlja revščine. Če najdejo delo v kateri izmed nestandardnih oblik dela, je zelo verjetno, da se bodo samo premaknili iz prejemnikov socialne pomoči med revne zaposlene. Celo v času velike gospodarske ekspanzije pred epidemijo se je med nestandardno zaposlenimi delež delavk in delavcev z dohodki pod pragom revščine ves čas povečeval.

Na koncu je treba omeniti še nove oblike dela, ki bodo očitno vse bolj uhajale delovnopravnemu varstvu. ‘Začasno in občasno delo v kmetijstvu’ je oblika, ki je nastala leta 2018 in za katero ne veljajo predpisi delovnega prava. Doslej jo je bilo možno opravljati samo 120 dni na leto, krizni ukrepi pa so odpravili časovno omejitev, zato jo bo možno opravljati brez omejitev vse do konca leta 2020. Razlog je zaprtje meje, zaradi česar se kmetijska podjetja ne morejo več oskrbovati z migrantskimi sezonskimi delavci. Zakon ima rešitev tudi za ta problem. Kmetijska podjetja bodo sporočila potrebe po delavcih zavodom za zaposlovanje, ti pa jim bodo morali poslati delavke in delavce na čakanju, ki jim v času epidemije država plačuje nadomestilo plače. Tako so zemljiški posestniki in kmetijska podjetja dobila dostop do še cenejše delovne sile, kot so bili migrantski sezonski delavci, izpolnile so se jim sanje vsakega kapitalista, da ima na voljo disciplinirano brezplačno delovno silo.

Avtorica članka: Maja Breznik

[1] Gl. Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP), objavljen v Uradnem listu RS, št. 49, 2020.