Toleranca – med etiko in politiko

Namen simpozija je razprava o ključnih konceptualnih problemih in vprašanjih tolerance. Kajti četudi so značilno historične okoliščine, v katerih je toleranca vzniknila, izginile in so vprašanja, ki so nekoč bila predmet tolerance, postala predmet pravic, temeljni problemi tolerance ostajajo. Torej, kaj je toleranca, kaj so njeni temelji in meje, kaj argumenti zanjo? Ob tem, da je toleranca v sodobnosti soočena z vedno novimi izzivi, ki jih prinašajo družbeni in politični fenomeni, kakršni so na primer globalizacija, migracije itd., se zdi, da smo danes z vprašanji pojma in prakse tolerance soočeni še na neki drugi ravni. Živahnim razpravam o argumentih zanjo navkljub, smo namreč v prevladujočem javnem diskurzu priča zagovoru tolerance – in to tako na ravni koncepta kakor prakse –, ki je malodane reduciran na golo obsojanje netolerance. Toleranca tako postaja prav vse, česar nismo in ne obsodimo kot netoleranco. Problem na tem mestu seveda ni kritika netolerance, npr. v primeru diskriminacije ali kratenja temeljnih pravic. Bistvo problema tako zastavljenega zagovora je v njegovi poenostavljeni vnaprejšnji vrednostni opredelitvi tolerance. Namreč s tem, ko je bila pripoznana kot ena izmed vrednot in načel, na kateri temeljijo politični in družbeni odnosi v demokratičnih družbah, je hkrati postala nevprašljivo vnaprejšnje »dobro na sebi«. Tako je toleranca sprevržena v prazno floskulo, kamor se po načelu relativizma lahko vpisuje prav vse, nenazadnje tudi netoleranca do ksenofobije. Toleranca tako v polju, kjer bi se naj udejanjala, ni več ne vprašanje prakse, ne teorije, postala je vprašanje ideologije. Tega pa nikakor ne gre odpraviti z zamahom leve roke, saj nedvomno kliče po razpravi in kaže na aktualnost koncepta tolerance.

Podrobnejše informacije dobite na spletni strani DPU!