25. obletnica genocida v Ruandi

Ravno april je za veliko večino Ruandčanov najtežji in najmračnejši mesec, saj se vsako leto – že 25 let – spominjajo grozljivih dogodkov genocida, ki se je začel 6. aprila 1994. Ponovno delimo intervju z našo ruandsko sodelavko Marie Aimee Umugeni, ki ga je pred petimi leti objavil MMC: https://www.rtvslo.si/svet/na-grozljivi-zlocin-moramo-pozabiti-in-ziveti-skupaj/334944 . »Pomembno je, da otrokom povemo, kaj se je zgodilo, da se zavedajo zgodovine, a se moramo učiti iz tega, kar se je zgodilo v preteklosti, da bomo lahko zgradili prihodnost,« pravi Marie Aimee Umugeni. »Ruandci ves čas poudarjajo, da bi, če bi ljudje bolj skrbeli drug za drugega in boljše opravljali svoje delo, lahko rešili veliko ljudi. A mednarodna skupnost ni opravila svojega dela.«

Mednarodna skupnost se ni odzvala na opozorila vodje UNAMIR misije Romea Dallaira, da se pripravlja nekaj grozljivega. Namesto povečanja pooblastil in števila vojakov, so Združeni narodi večino le-teh iz Ruande odpoklicali. Tako je tistih nekaj članov UNAMIR misije, ki so v Ruandi ostali, od 6. aprila 1994 bolj kot ne lahko le opazovalo nasilje, mučenje, posiljevanje, pobijanje in druge grozote, ki jih niso izvajali zgolj člani Interahamwe milice oz. državne vojske temveč številni prebivalci (Hutujci) Ruande, ki jih je režim mobiliziral. Sodelovanje državljanov v pobijanju se je dojemalo kot državljanska dolžnost in »delo«. Nekateri genocidieres so pobijali svoje sosede in celo svoje partnerje in otroke. V stotih dnevih je bilo ubitih okrog milijon ljudi.

»Na zločin moramo pozabiti in živeti skupaj. Jaz sem bila takrat stara deset let. Videla sem mnogo stvari, a sem šele po desetih letih začela res dojemati, kaj se je zgodilo.«