Status in odškodnine

STATUS

V Sloveniji trenutno ne obstaja noben zakon, ki bi bil prilagojen posebnemu položaju izbrisanih prebivalcev. Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD) je veljal le do 24.7.2013. Od tega datuma naprej torej izbrisani nimajo možnosti urejati svojega statusa v Sloveniji po posebnem zakonu.
Izbrisani, ki so zamudili omenjeni rok ali pa so pravočasno vložili prošnjo in bili zavrnjeni, lahko poskušajo uporabiti splošne predpise za urejanje statusa tujcev v Sloveniji. Zakon o tujcih na primer omogoča pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela, sezonskega dela, študija, raziskovanja, združevanja z družino in podobno.
Tudi za ureditev državljanstva Republike Slovenije ni nobene posebne možnosti, ki bi bila urejena posebej za izbrisane. Za pridobitev državljanstva je treba izpolnjevati splošne pogoje po Zakonu o državljanstvu Republike Slovenije.

 

V preteklosti…
Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD) je bil prvič sprejet že leta 1999 (objavljen je bil v Uradnem listu RS št. 61/1999). Sprejet je bil po tem, ko je Ustavno sodišče leta 1999 ugotovilo, da je bil izbris nezakonit, Zakon o tujcih pa neustaven, ker ni urejal pravnega statusa oseb, ki so bile kasneje izbrisane (glej odločbo Ustavnega sodišča iz leta 1999).

Takrat je bil v zakonu določen trimesečni rok za vložitev prošnje za stalno prebivanje, osnovni pogoj pa je bil, da je izbrisana oseba živela v Sloveniji od izbrisa dalje. To pomeni, da so bili iz možnosti ureditve statusa izključeni vsi tisti izbrisani, ki so bili prisilno izgnani iz Slovenije, ali so Slovenijo začasno zapustili in se nato zaradi zaprtih meja ali vojnih razmer niso mogli vrniti, ali pa so bili odsotni iz drugih razlogov. Poleg tega je trimesečni rok hitro potekel in so ga mnogi zamudili oziroma za to možnost sploh niso vedeli.

 

Razveljavitev delov zakona pred Ustavnim sodiščem
Namen tega zakona je torej bil izvršiti odločbo Ustavnega sodišča, vendar pa je bila ta izvršitev neustrezna. ZUSDDD je bil ponovno izpodbijan pred ustavnim sodiščem, ki je leta 2003 razveljavilo nekatere njegove dele (med drugim je ponovno odprlo rok za vlaganje prošenj za stalno prebivanje) in naložilo Državnemu zboru, da sprejme ustrezne zakonske spremembe (glej odločbo Ustavnega sodišča iz leta 2003).

Ta odločba ustavnega sodišča je ostala neizvršena sedem let. Medtem, ko je bila prva odločba izvršena tako hitro zato, ker je bila Slovenija v letu 1999 sredi procesa pogajanj za vstop v Evropsko skupnost in je bila k temu prisiljena zaradi pritiska Evropske komisije, je bilo v času izdaje druge odločbe leta 2003 poglavje urejanja pravnih statusov že zaprto.

 
Novela zakona v letu 2010
Šele leta 2010, v času ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal, je bila sprejeta novela zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic SFRJ v Republiki Sloveniji. S to novelo je bilo nekoliko širšemu krogu izbrisanih omogočeno, da ponovno pridobijo dovoljenje za stalno prebivanje in status stalnega prebivalca v Sloveniji.
Pridobitev statusa je bila z novelo omogočena tudi tistim, ki so bili iz Slovenije iz upravičenih razlogov odsotni. Upravičeni razlogi za odsotnost so številni in so navedeni v zakonu. Ponovno je bil postavljen rok, tokrat v trajanju treh let. Ta rok se je iztekel 24. 7. 2013.

Tukaj najdete prečiščeno verzijo zakona z vsemi spremembami in dopolnitvami.

 

Izvajanje zakona za izbrisane
Po tem zakonu je bilo do 5. 10. 2014 (vir: MNZ) na vseh upravnih enotah evidentiranih 1885 prošenj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD-B. 1591 prošenj so vložili izbrisani iz Registra stalnega prebivalstva (RSP), 73 prošenj so vložili otroci izbrisanih iz RSP, 221 prošenj pa so vložili državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki niso bili izbrisani iz RSP. Izdanih je bilo 214 dovoljenj za stalno prebivanje (od tega 174 izbrisanim iz RSP, 14 otrokom izbrisanih iz RSP in 26 drugim). Skupno število zavrnjenih in zavrženih prošenj ter ustavljenih postopkov je 978. Odprtih postopkov oz. nerešenih prošenj je tako še 693. Za več informacij o statističnih podatkih glej statistike.
V času veljavnosti novele ZUSDDD je tudi Ministrstvo za notranje zadeve izdalo 29 dovoljenj za stalno prebivanje in sicer v prošnjah, ki so bile vložene na Ministrstvo že pred začetkom veljavnosti novele zakona.
Glede na to, da je po ocenah brez pravnega statusa v Sloveniji še okoli 13.000 oseb (ki pa večinoma živijo v drugih državah, zlasti v državah naslednicah nekdanje Jugoslavije), je število vloženih prošenj izredno majhno.

Razlogi za to so mnogoteri – od izbrisa je minilo že več kot dvajset let in so si ljudje življenje že uredili drugod, za pridobitev statusa je še vedno treba izpolnjevati stroge pogoje, postopek je dolgotrajen in drag, poleg tega pa poleg možnosti za ureditev statusa država izbrisanim ni ponudila nikakršnih dodatnih ukrepov za popravo krivic, integracijo in rehabilitacijo, ki bi izbrisanim omogočili vrnitev in povrnitev človeškega dostojanstva.
Ne glede na to, da novela zakona predstavlja korak v pravo smer, saj nekaterim izbrisanim omogoča pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje in ponovno ureditev statusa stalnega prebivalca, ima tudi številne pomanjkljivosti in neprimernih rešitev.
Ena od teh je, da od izbrisanih zahteva dokaz, da so se poskušali vrniti v času od petega do desetega leta njihove odsotnosti iz Slovenije, dobesedno. To zahtevo avtorji ocenjujejo kot povsem arbitrarno, saj nasprotuje dejanskemu stanju (glej N. Kogovšek Šalamon, Pravni vidiki izbrisa iz registra stalnega prebivalstva RS, doktorska disertacija, Pravna fakulteta univerze v Ljubljani, 2011). Izbrisani so se namreč večinoma poskušali vračati v Slovenijo v prvih letih njihove odsotnosti, torej v zgodnjih devetdesetih letih, ali pa šele mnogo kasneje, ko je država sprejela prve ukrepe za popravo krivic, torej od leta 1999 dalje. Glej tudi odprta vprašanja.

 

ODŠKODNINA

Dne 21. 11. 2013 je bil sprejet Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), vendar se je začel uporabljati 18. 6. 2014. To pomeni, da do 18. 6. 2014 izbrisani, ki so po tem zakonu upravičeni do odškodnine, še mogli uspešno vložiti zahtevka za odškodnino.

Od 18. 6. 2014 pa do 18. 6. 2017 (zakon določa rok 3 let) pa lahko izbrisani, ki so po tem zakonu do odškodnine upravičeni, na upravnih enotah v Sloveniji vlagajo zahtevke za odškodnino. Izbrisani, ki so imeli 18. 6. 2014 vloženo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v slovensko državljanstvo, vloge pa bodo rešene šele po 18.6.2014, bodo lahko za odškodnino zaprosili v roku treh let po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje oz. državljanstva.

Višina odškodnine, o kateri bodo odločale upravne enote v upravnih postopkih, se izračuna za obdobje od izbrisa do ponovne ureditve statusa (dovoljenja za stalno prebivanje ali sprejetja v slovensko državljanstvo) v višini 50 evrov za vsak polni mesec. Posameznik ali posameznica pa se lahko odloči še za uveljavljanje odškodnine v sodnem postopku. V sodnem postopku bo potrebno dokazati, da je posamezniku ali posameznici nastala škoda, zaradi katere mu/ji pripada višja odškodnina od tiste, ki je bila določena v upravnem postopku. Skupna odškodnina bo znašala največ trikratni znesek odškodnine, določene v upravnem postopku.
Za lažje razumevanje navajamo primer: nekdo, ki je bil izbrisan 5 let (ki je po petih letih dobil dovoljenje za stalno bivanje ali bil neposredno sprejet v slovensko državljanstvo), bi bil upravičen do pavšalnega zneska 3.000 eur v upravnem postopku; če se ta oseba odloči še za sodno pot, je višina najvišje možne skupne odškodnine že vnaprej omejena na skupni znesek 9.000 eur (torej v primeru, da v upravnem postopku dobi 3.000 eur, lahko potem v sodnem postopku dobi še največ 6.000 eur).

Poleg denarne odškodnine zakon omenja tudi nekatere druge oblike »pravičnega zadoščenja« za izbrisane: plačilo prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, vključitev v programe socialnega varstva, olajšave pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, enako obravnavanje pri reševanju stanovanjskega vprašanja, dostop do državnih štipendij ter do izobraževalnega sistema.

Po tem zakonu do odškodnine niso upravičeni vsi izbrisani, temveč le tisti z urejenim statusom v Sloveniji (z dovoljenjem za stalno prebivanje ali slovenskim državljanstvom) in tisti, ki so za dovoljenje za stalno prebivanje ali državljanstvo zaprosili po izbrisu in pred sprejemom zakona, namenjenega urejanju statusa izbrisanih, leta 2010 (ZUSDDD-B), a ga niso dobili (je bila njihova vloga zavrnjena, zavržena ali pa je bil postopek ustavljen), po prenovljeni zakonodaji iz leta 2010 pa zanj niso več zaprosili.

To pomeni, da oseba, ki je vložila prošnjo za stalno bivanje že prej in bila zavrnjena, potem pa je po zadnjem veljavnem zakonu ZUSDDD-B prošnjo vložila še enkrat in bila zopet zavrnjena, do odškodnine ni upravičena. Hkrati pa zakon za to skupino upravičencev do odškodnine postavlja dodatni pogoj – izpolnjevati bodo morali pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, v obdobju od izbrisa pa do pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi, zavrženju oz. sklepa o ustavitvi postopka. Ta skupina upravičencev bo torej morala dokazovati, da so v Sloveniji dejansko živeli, podobno, kot je bilo to potrebno v postopkih urejanja statusa po ZUSDDD-B (kar se je v praksi izkazalo za zelo problematično).

Do odškodnine po tem zakonu torej ne bodo upravičeni vsi tisti izbrisani, ki po izbrisu svojega statusa v Sloveniji niso urejali (niso vložili prošnje za stalno bivanje ali za državljanstvo) in tisti, ki so prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno bivanje vložili po zadnji veljavni zakonodaji (ZUSDDD-B) iz leta 2010 in so bili zavrnjeni. Prav tako glede na ta zakon do odškodnine niso upravičeni otroci izbrisanih in svojci tistih izbrisanih, ki so umrli.