Oba z možem sva rojena v Bosni in Hercegovini. Mož je v Slovenijo prvič prišel na sezonsko delo gradnje avtoceste leta 1972. Leta 1974 je dobil poziv za služenje vojaškega roka. V vojski je bil 15 mesecev in leta 1976 se je vrnil v Slovenijo, kjer je zopet dobil zaposlitev. Leto kasneje se je prvič poročil in leta 1978 sta oba s prvo ženo prijavila stalno prebivališče in se v Bosni odjavila. Nekaj let kasneje se je ločil in se leta 1984 poročil z mano. Tudi jaz sem se preselila v Slovenijo in prijavila stalno prebivališče. Nekaj časa sva oba delala v hotelu na Gorenjskem. Leta 1985 se nama je v Sloveniji rodil prvi sin in leta 1990 še drugi.

Leta 1991 nismo oddali vlog za slovensko državljanstvo. Jaz sem imela zdravstvene težave. Bila sem v bolnišnici, nisem se zavedala, da je rok za oddajo vlog za državljanstvo, niti nisem vedela, kaj to pomeni. Ko sem se vrnila iz bolnišnice in izvedela, da bi morala za vse oddati vloge za državljanstvo, je bilo že prepozno. Nismo se zavedali, kakšne bi lahko bile posledice, sploh za oba otroka, saj sta vendar rojena v Sloveniji. Z možem sva imela osebni izkaznici izdani na UE Jesenice. Ko sta potekli, smo bili vsi dolgo brez kakršnih koli dokumentov.

Leta 1991 ali 1992 sva morala oba z možem za nekaj časa na prisilni dopust, potem pa sva izgubila službo. Ker sem jaz v tem hotelu delala samo približno 1 leto, nisem bila upravičena do nadomestila. Mož, ki pa je tam delal okrog 7 let, je nato 2 leti od zavoda prejemal nadomestilo. Leta 1992, ko so mi povedali, da nimam pravice do socialne pomoči in otroških dodatkov, nam je postalo jasno, da smo izbrisani. Takrat smo ostali brez vseh dokumentov.

Po teh dveh letih (verjetno leta 1994) je mož dobil službo pri enem privatniku. Pravi, da ni imel nobenega delovnega dovoljenja in da ni vedel, da ga potrebuje. Pri tem privatniku je delal skoraj 9 let. Ni vedel, da ga ta nikoli ni prijavil in je v bistvu delal na črno. Na plačilni listi je pisalo, da mu je plačeval vse prispevke (in tudi trgal od plače) in mislili smo, da imamo vsi zavarovanje urejeno prek njega. V bistvu pa vseh 9 let nismo imeli zdravstvenega zavarovanja. To smo ugotovili šele, ko sem peljala mlajšega sina k zdravniku na pregled in so mi tam povedali, da nima urejenega zavarovanja. Na srečo ostali v tem času nismo imeli zdravstvenih težav in nismo rabili zdravniške pomoči.

Moža je ta privatnik kmalu odpustil oz. je »propadel«. Potem (verjetno okrog leta 2001) je dobil drugo službo, kjer je bil redno zaposlen 1 leto in pol in so mu uredili delovno dovoljenje in plačevali vse prispevke. Mož si je leta 2002 uredil bosanski potni list na veleposlaništvu BiH v Ljubljani. Takrat je tudi dobil delovno dovoljenje, ki so mu ga podaljšali po enem letu. Ker se je vozil vsak dan v Novo Gorico, je želel najti službo bliže domu. In res je dobil službo pri nekem privatniku na Jesenicah. Delovno dovoljenje mu je še vedno veljalo, ko je začel delati pri njem. Žal je po približno treh letih tudi ta privatnik »propadel« in mu ni izplačal plač za več kot 3.000 eur.

Starejši sin je brez težav končal osnovno in srednjo šolo. Nikoli nas nihče ni nič vprašal glede tega, da nima državljanstva. Mlajši sin pa je imel zdravstvene težave že od rojstva, večkrat je bil v bolnici, na pregledih, kontrolah itd. Vrtec je normalno končal, potem pa smo ga morali vpisati v osnovno šolo s prilagojenim programom. To je končal in se vpisal v srednjo šolo s prilagojenim programom (2 leti in pol). Nekaj mesecev je hodil v šolo, potem pa je šolanje pustil, saj so ga vrstniki zafrkavali, zmerjali in ni se počutil v redu.

Oba sinova sta normalno hodila v OŠ in se vpisala tudi v SŠ, čeprav nista imela državljanstva in sploh nobenih dokumentov. Nista pa bila upravičena do subvencionirane oz. brezplačne malice in prevoza, kot mnogi drugi otroci, ki so imeli slovensko državljanstvo. Tudi na šolske izlete nista mogla, če so šli kam v tujino. Starejši sin je želel igrati nogomet, a se ni mogel vpisati v nogometni klub, ker ni imel dokumentov in tudi ne bi mogel igrati na tekmah v Avstriji in Italiji, kjer so imeli veliko tekem. Sinova tako nista nikoli nikamor šla, starejši vse do 18. Leta, ko je dobil državljanstvo, mlajši pa do 19. leta, ko je dobil potni list za tujce (leta 2009 ga je dobil in veljal je 2 leti) in osebno izkaznico za tujce in je šel prvič v BiH na obisk k babici.

Tudi jaz sem si (tako kot mož) skušala urediti bosanski potni list na veleposlaništvu BiH v Ljubljani, a mi ga tam niso dali. Klicala sem svojega svetovalca na občino Jesenice in potem sem dobila poziv, da se oglasim pri njih. Povedali so mi, da nisem dobila bosanskega potnega lista, ker naj bi bila jaz in mlajši sin državljana Črne gore. Zelo sem se razburila in ni mi bilo jasno, kako mi to sploh lahko rečejo, če pa nikoli nisem živela v Črni gori, sin pa je rojen v Sloveniji in iz Slovenije sploh nikoli ni šel. Takrat mi je ta uradnik na občini napisal neko potrdilo, s katerim bi lahko šla v BiH in si tam uredila bosanski potni list. Rekel mi je, da bom s tem potrdilom šla normalno čez mejo. To je bilo leta 2001 ali 2002. Oba z možem sva šla v BiH in na slovenski meji so naju ustavili in rekli, da brez dokumentov ne smem čez mejo. Ko sem se prerekala z njimi, da imam to potrdilo in s tem lahko grem čez mejo, so mi rekli, da moram najprej plačati 20.000 SIT kazni in da me bodo odpeljali. Mož je plačal 10.000 SIT, ker več ni imel, in potem me niso odpeljali nikamor, se pa 6 mesecev nisem mogla vrniti v Slovenijo. Oba sinova sta ostala v Sloveniji in so za njiju skrbele sosede. Mož je lahko šel normalno čez mejo, saj je imel bosanski potni list in dovoljenje za začasno prebivanje in delovno dovoljenje v Sloveniji. Tako se je on vrnil, jaz pa sem ostala v BiH, da bi si uredila bosanski potni list. Pol leta si nisem mogla urediti vize za Slovenijo, saj so na slovenskem veleposlaništvu v Sarajevu zahtevali garantno pismo državljana Slovenije, ki je zaposlen, itd. Dokler nisem tega dobila od ene znanke iz Slovenije, nisem dobila vize. Zaradi tega sem morala 6 mesecev biti v BiH, ločena od otrok.

Prvi potni list (BiH) sem torej dobila leta 2001, prvo začasno dovoljenje pa šele 2005. Nato sem si podaljševala dovoljenje za začasno prebivanje vse do 2007, ko sem dobila dovoljenje za stalno prebivanje. Tudi mož je do leta 2007 imel dovoljenje za začasno prebivanje in istočasno kot jaz dobil dovoljenje za stalno prebivanje. Poskušala sem vložiti prošnjo za državljanstvo za oba sinova, a mi ni uspelo. Na občini so mi vedno rekli, da moram prinesti papirje iz BiH (dokazilo o nekaznovanju, izpisek iz matične knjige…). Ko sem jim je vsakič znova povedala, da onadva v BiH nimata nič, saj tam nikoli nista živela, so me spraševali tudi, če sta bila v vojni, če sta bila v BiH v vojski! V rojstnem listu sinova nimata vpisanega državljanstva, je ostalo prazno.

Ko je starejši dopolnil 18 let, je lahko sam dal vlogo za državljanstvo. Najbrž ga je »rešilo« to, da je urejal vse to pri drugi uradnici na občini. Jaz sem vsa ta leta urejala zadeve preko istega uradnika. Moral je prinesti potrdilo iz vrtca, potrdilo iz OŠ, spričevalo iz OŠ, potrdilo iz SŠ in spričevala iz SŠ, dokazilo o nekaznovanju in rojstni list. Na državljanstvo je čakal približno leto in pol, dobil ga je leta 2006. Preden je sin dobil državljanstvo, je moral podpisati izjavo, da od države ne bo zahteval odškodnine! Nič ni spraševal zakaj, podpisal je. Pred tem ni imel urejenega statusa – ni imel nikoli dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje.

Za mlajšega sina sem že večkrat poskušala urejati državljanstvo, a mi vsakič rečejo, da mora sin biti zaposlen, da mora prinesti potrdilo o nekaznovanju iz BiH in da mora imeti najprej dovoljenje za stalno prebivanje in bosanski potni list, preden lahko odda vlogo za slovensko državljanstvo. Dali so mi izpisek iz matičnega registra za sina, v katerem ni izpolnjena rubrika državljanstvo, in rekli, da ga naj grem s tem v BiH prijavit. Tega nisem naredila. Že pri urejanju dovoljenja za stalno prebivanje smo imeli velike težave, saj ga niso hoteli »prijaviti« na ta naslov, kjer dejansko živimo, ker blok ni vpisan v zemljiško knjigo in so na občini rekli, da ta blok »ne obstaja«. Ko je mlajši sin dobil kartico – dovoljenje za stalno prebivanje, so nanjo napisali, da je državljan Bosne in Hercegovine.

Preden je sin dobil državljanstvo, je moral podpisati izjavo, da od države ne bo zahteval odškodnine! Nič ni spraševal zakaj, podpisal je.

S policijo nismo imeli hujših težav, se je pa zgodilo dvakrat, da so nas ustavili in prosili dokumente. Povedali smo, da nimamo nič in da smo izbrisani. Potem so nas izpustili, vendar so nas namerno zafrkavali in ustrahovali, da nas lahko odpeljejo. Tudi na občini so bili vedno zelo nesramni in so nas žalili in govorili, naj gremo nazaj v Bosno.

Pred nekaj leti sem dobila službo v nekem privatnem čistilnem servisu, kjer sem delala samo 3 dni. Pogoji dela so bili nevzdržni, delali smo od jutra do poznega večera in lastnik oz. šef se je do zaposlenih obnašal zelo nesramno. Večina žensk je po treh dneh nehala tam delati. Potem sem skoraj dve leti delala v eni pralnici. Ko so mi obračunavali prvo plačo, so ugotovili, da nimam delovnega dovoljenja. Rekli so mi, naj si to uredim. Na občini sem plačala okrog 150 eur in to dovoljenje dobila. Tam so mi rekli, da me ne morejo zaposliti za stalno, ker nimam državljanstva. Sedaj bi naj dobila delo v domu za ostarele, a me na koncu niso poklicali. Prepričana sem, da samo zato, ker nimam državljanstva. Mož je prijavljen na zavodu in občasno mu najdejo kakšno delo, vendar ga nikjer ne zaposlijo, ko vidijo, da je star skoraj 60 let. Skupaj dobiva 400 eur socialne pomoči, pred kratkim je še mlajši sin dobil odločbo za socialno pomoč. Starejši sin je imel službo, a jo je pred kratkim izgubil. Večkrat sem šla na Rdeči križ prosit za pomoč, za paket osnovnih živil in so mi rekli, da nisem upravičena do tega. Več let sem pomagala starejšim sosedam in jih negovala, da so mi dale hrano in mi pomagale. Sedaj so že vse umrle in tako tudi te pomoči ni.

Živimo v občinskem stanovanju, ki ga je občina dala v vzdrževanje eni privatni firmi. Ob vselitvi je mož plačal polog za to stanovanje in dobil najemno pogodbo »za nedoločen čas«. Ker nismo imeli denarja, nismo redno plačevali računov in sedaj smo tej firmi dolžni okrog 3.000 EUR. Dobili smo nalog, da se izselimo. Potem smo vložili pritožbo in dobili nov datum za izselitev. Zopet smo prosili za podaljšanje, saj smo mislili, da bo starejši sin dobil službo za nedoločen čas in bo lahko vzel kredit, da ta dolg odplača, a dobili še en nalog, da se izselimo. Ker je še starejši sin izgubil službo, ne vemo, kako bomo ta dolg odplačali in tudi ne vemo, kaj bo po izselitvi, saj nimamo kam. Tudi v BiH nimamo nobene hiše oz. nobenega premoženja, da bi šli tja. Vsi trije bi radi slovensko državljanstvo, da bi lahko dobili službe, vzeli kredit in odplačali ta dolg za stanovanje, da nas ne bi izselili.

Najbolj nas je prizadelo to, da nismo imeli pravice do dela in da nismo imeli dokumentov. Če bi imeli urejene dokumente, ne bi zapadli v dolgove in bi lahko sedaj normalno živeli.