Ko sem bila pred kratkim v Kranju in Ljubljani ter videla svoje prijatelje, stanovanje, v katerem sem živela in vsa, meni tako draga mesta, sem mislila, da mi bo počilo srce, tako od sreče kot od žalosti. Vseh teh 20 let sem trpela in živela v upanju, da se bom nekega dne vrnila tja, kamor spadam. Prestala sem veliko težkih preizkušenj. Kadarkoli sem vprašala prijatelje, kako bi se z družino lahko vrnili, vedno sem dobila isti odgovor – ne moremo, ker smo izbrisani. Kljub temu nikoli nisem prenehala ljubiti Slovenije, dežele, kjer sem bila najsrečnejša. Več →

Aleksandru Todoroviću, neumornemu borcu za pravice izbrisanih, se želi Mirovni inštitut pokloniti z žalno knjigo, ki jo objavljamo na spletnem mestu “Izbrisani: Informacije in dokumenti” Več →

“Nikoli ne bomo vedeli, kako je sanje o popravi krivic in moro izbrisa sanjal Aco Todorović. A z gotovostjo lahko trdimo, da gre za še eno smrtno žrtev izbrisa. Vendar to ni anonimna smrt. Je kričeče sporočilo javnosti v Sloveniji, ki govori o tem, da vtikanje glave v pesek ob zločinih in kršitvah pravic manjšine (ali celo podpora tem) odpira vrata trpljenja ne samo te manjšine, ampak tudi kršitvam pravic večine.” Več →

Samo mi in naše družine vemo, kako smo vse to preživeli. Vem, da so še veliko hujši primeri od mojega, da so nekatere družine razpadle zaradi tega. Nekateri se leta in leta niso videli… Se je kdo vprašal, kako je tem ljudem? Dokler nisem dobila državljanstva, jaz nisem šla nikamor iz Slovenije. Jaz svojih staršev, brata in sestre nisem videla štiri leta in pol. Mojega otroka so spoznali, ko je bil star pet let. A je to človeško? Več →

Najhujši spomini iz tistega obdobja so obiski na Mačkovi. Šel si tja in si poskušal izvedeti, kaj lahko narediš, kaj moraš narediti, da bi rešil situacijo… Ti obiski so bili najhujša nočna mora, ki si jo človek lahko predstavlja. Zagotovo so bili to najhujši trenutki v mojem življenju. Več →

Pol leta si nisem mogla urediti vize za Slovenijo, saj so na slovenskem veleposlaništvu v Sarajevu zahtevali garantno pismo državljana Slovenije, ki je zaposlen, itd. Dokler nisem tega dobila od ene znanke iz Slovenije, nisem dobila vize. Zaradi tega sem morala 6 mesecev biti v BiH, ločena od otrok. Več →

Očitno sem bil 26. februarja 1992 izbrisan in tega nisem vedel vse do 1994, ko sem urejal prepis avtomobila. Na srečo v tem obdobju nikoli nisem šel čez mejo, saj se v tem primeru ne bi mogel vrniti. Imel sem namreč še stari jugoslovanski potni list. Več →

Leta 1993 so k nam v stanovanje prišli policisti in rekli, da naj jim damo vse dokumente. Dali smo jim vseh pet jugoslovanskih potnih listov, obdržali pa smo maloobmejne prepustnice. Moža so odpeljali na policijsko postajo in mu dali potrdilo, da so nam vzeli potne liste. Rekli so mu, da naj gremo s tem potrdilom urejat bosanske potne liste na veleposlaništvo BiH v Ljubljano. Do tega dne, ko je k nam prišla policija, nismo vedeli, da smo bili izbrisani. Več →

Ko mi je potekla osebna izkaznica in sem šel na občino, da bi jo podaljšal, mi jo je uradnica preluknjala in rekla, da si naj grem urejat dokumente za tujce. To je bilo še v začetku devetdesetih, ko je bila politična situacija še napeta. Uredil sem si dokumente za tujce. Ko sem vprašal, kaj potrebujem za ureditev državljanstva, me je uradnica nadrla in ozmerjala – rekla je, da je Jugoslavija razpadla zaradi takšnih, kot sem jaz. Več →

Ko sem prišel na občino, so mi preluknjali osebno izkaznico (izdano v MB) in jo vrgli v koš! Ko sem vprašal, zakaj so to naredili, so mi rekli, da naj bom vesel, da ne pokličejo policije in da sem lahko sploh srečen, da hodim po tej zemlji. Niso mi povedali, da si moram urediti status tujca v RS in da rabim delovno dovoljenje, da bi lahko delal. Ker so bili zelo neprijazni, sem odšel in nisem nič več vprašal. Več →

Uradnica me je namreč sprva prepričevala, da sem se sam odjavil. Ker natančno vem, da se nisem, sem vztrajal, naj preveri. Nato je izvlekla moj karton, na katerem je bila ob mojem imenu s svinčnikom dopisana beseda tujec. Nato me je ta uradnica ozmerjala in mi navrgla, da sem prišel samo zaradi odškodnine… Več →

Oni so šli, jaz sem bil pa deset, enajst let v Sloveniji. Tako kot vsak otrok sem pogrešal morje, babico. Babica v Bosni, kamor smo prej odhajali na počitnice, je bila že tako stara, jaz pa sem si samo želel, da živi, da ne bi umrla, da jo še enkrat vidim. Dedek je medtem umrl leta 1994, ampak jaz nisem mogel na pogreb, bilo mi je zelo hudo. Zaklenjeni smo bili v tej državi. Počutil sem se dobesedno kot v zaporu. Nisem mogel nikamor, to je bil tak čuden občutek. Več →

Uslužbenka je zahtevala osebni dokument. Ko sem ji izročila osebno izkaznico, jo je vzela, preluknjala, mene pa napotila na urad za tujce. Ko sem hotela dvigniti potrdilo o skupnem gospodinjstvu in ga nisem dobila, sem videla, da je nekaj hudo narobe. Ampak ni mi bilo jasno, kaj je bilo narobe, rekli so mi samo: »Vas ni!« »Kako me ni, če sem pa tu?!« Več →

Zapisano v tej zgodbi je samo vrh ledene gore. Koliko je bilo negotovosti in neprespanih noči, pretečenih solza in trpljenja brez denarja, ko sva s sinom jedla samo makarone, osamljena v tem svetu, brez strehe, brez denarja brez zavarovanja in brez dostojanstva. Polnih 12 let! Več →

Bil sem kot brezdomci: brez doma, brez družine, kjer me niso hoteli, ker nisem imel papirjev, brez vsega. Seveda kradel nisem, ker nisem hotel. Sem se pa tako ponižal, da sem človeka prosil za kos kruha. Ker so me imeli za tujca, nisem imel pravice do socialne pomoči. Niti od Rdečega križa in Karitasa nisem prejel pomoči – če bi bil begunec, potem bi bil po njihovih merilih upravičen, tako pa nikamor nisem spadal. Več →

Izročil sem mu rdeči potni list, zlobne oči so se uprle v moje: »To več ne velja!« Preluknjal je potni list. Prosil sem ga: »A lahko sedaj dobim potrdilo?« Skozi vrata so me pospremile besede: »Spelji se domov, boš dobil policijo!« S preluknjanim potnim listom sem ostal na cesti. Kam zdaj? Brez dokumentov nisem mogel zapustiti države. Če rečeš, da je ta občutek grozen, je to še super! Več →