Na področju poprave krivic izbrisanim je kljub sprejetju Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) še vedno odprtih več vprašanj. Ti problemi, ki ostajajo, so podrobneje opisani na strani o odprtih vprašanjih.
Ukrepi za popravo krivic bi morali vključevati opravičilo, povračilo škode vsem izbrisanim, ugotovitev vseh dejstev v zvezi z izbrisom in odgovornosti zanj in zagotovitev rehabilitacije izbrisanih, ki so utrpeli zdravstvene in duševne posledice zaradi izbrisa. Za celovito popravo krivic bi bilo potrebno sprejeti naslednje konkretne ukrepe:
1. Ponovno omogočiti urejanje pravnega statusa
V Sloveniji trenutno ne obstaja noben zakon, ki bi bil prilagojen posebnemu položaju izbrisanih prebivalcev. Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD), ki je bil sprejet leta 2010, je veljal le do 24.7.2013. Od tega datuma naprej torej izbrisani nimajo možnosti urejati svojega statusa v Sloveniji po posebnem zakonu.
Izbrisani, ki so zamudili omenjeni rok ali pa so pravočasno vložili prošnjo in bili zavrnjeni, lahko poskušajo uporabiti splošne predpise za urejanje statusa tujcev v Sloveniji. Zakon o tujcih na primer omogoča pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela, sezonskega dela, študija, raziskovanja, združevanja z družino in podobno; vendar pa morajo v tem primeru izbrisani izpolnjevati pogoje kot vsi ostali tujci, saj ta zakon ne upošteva njihovega posebnega položaja.
Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD) je bil prvič sprejet že leta 1999 (objavljen je bil v Uradnem listu RS št. 61/1999). Sprejet je bil po tem, ko je Ustavno sodišče leta 1999 ugotovilo, da je bil izbris nezakonit, Zakon o tujcih pa neustaven, ker ni urejal pravnega statusa oseb, ki so bile kasneje izbrisane (glej odločbo Ustavnega sodišča iz leta 1999). Namen tega zakona je torej bil izvršiti odločbo Ustavnega sodišča, vendar pa je bila ta izvršitev neustrezna. ZUSDDD je bil ponovno izpodbijan pred ustavnim sodiščem, ki je leta 2003 razveljavilo nekatere njegove dele (med drugim je ponovno odprlo rok za vlaganje prošenj za stalno prebivanje) in naložilo Državnemu zboru, da sprejme ustrezne zakonske spremembe (glej odločbo Ustavnega sodišča iz leta 2003).
Ta odločba ustavnega sodišča je ostala neizvršena sedem let. Šele leta 2010, v času ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal, je bila sprejeta novela zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD-B).
S to novelo je bilo nekoliko širšemu krogu izbrisanih omogočeno, da ponovno pridobijo dovoljenje za stalno prebivanje in status stalnega prebivalca v Sloveniji. Pridobitev statusa je bila z novelo omogočena tudi tistim, ki so bili iz Slovenije iz upravičenih razlogov odsotni. Upravičeni razlogi za odsotnost so številni in so navedeni v zakonu. Ponovno je bil postavljen rok, tokrat v trajanju treh let. Ta rok se je iztekel 24. 7. 2013.
Tukaj najdete prečiščeno verzijo zakona z vsemi spremembami in dopolnitvami.
Številni izbrisani, ki prebivajo v tujini, niso pravočasno izvedeli za zakonsko možnost urejanja statusa in imajo interes, da bi si v Sloveniji ponovno uredili dovoljenje za stalno prebivanje, zato bi morala država izbrisanim ponuditi pravno sredstvo, ki bi jim to omogočilo. Poleg tega so se pogoji ZUSDDD-B v praksi izkazali za zelo restriktivne, zato je bila velika večina vlog izbrisanih, ki so za status zaprosili na tej pravni podlagi, zavrnjenih. Statistične podatke o izvajanju ZUSDDD-B najdete tukaj.
Več informacij o zakonodaji na področju urejanja statusa izbrisanih najdete tukaj.
2. Omogočiti izbrisanim združevanje družine pod ugodnejšimi pogoji
Izbrisani, ki so si po izbrisu ustvarili družino s člani, ki ne sodijo med izbrisane in dovoljenja za stalno prebivanje ne morejo pridobiti po zakonu, ki je bil sprejet za izbrisane, se v Slovenijo ne bodo mogli vrniti, če pridobitev statusa ne bo pod bolj ugodnimi pogoji omogočena tudi tem družinskim članom.
V trenutni situaciji za družinske člane izbrisanih veljajo enaki pogoji za združevanje z družino kot za druge tujce po Zakonu o tujcih. Izkazati je treba zadostna sredstva za preživljanje, zdravstveno zavarovanje in veljavni potni list. Ti pogoji so za izbrisane neprimerni, saj ne upoštevajo njihove specifične situacije.
Če je pridobitev dovoljenja za prebivanje omogočena samo izbrisani osebi, njegovim ali njenim družinskim članom pa ne oziroma so za to postavljeni pogoji, ki jih izbrisana oseba ne more izpolniti, obstaja tveganje za kršenje 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki opredeljuje pravico varstva zasebnega in družinskega življenja.
Ustrezen ukrep bi bil, da poleg izbrisane osebe dovoljenje za stalno prebivanje dobijo tudi njegovi ali njeni ožji družinski člani. V nasprotnem primeru je možnost pridobitve nezakonito odvzetega statusa po zakonu za izbrisane neuporabna in je ni mogoče označiti za ustrezno za popravo krivic.
3. Omogočiti nastanitev izbrisanim, ki so zaradi izbrisa ostali brez doma ali v primeru, da se želijo vrniti v Slovenijo
Izbrisani, ki so zaradi restriktivne stanovanjske politike skupaj z vsemi ostalimi ne-državljani ostali brez možnosti odkupa stanovanj ali kandidiranja za neprofitna stanovanja, se pogosto soočajo s stisko zaradi negotovih stanovanjskih razmer. Mnogo jih je zaradi izbrisa ostalo brez doma.
Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva poleg denarne odškodnine predvideva tudi nekatere druge oblike pravičnega zadoščenja (15. člen) in ena izmed teh oblik je enako obravnavanje izbrisanih pri reševanju stanovanjskega vprašanja, kar pomeni, da sedaj izbrisani, ki so po omenjenem zakonu upravičeni do odškodnine, lahko kandidirajo za neprofitna stanovanja tudi če niso slovenski državljani. Vendar pa pri kandidiranju za neprofitno stanovanje status izbrisane osebe v smislu točkovanja, ni upoštevan.
Zato bi morale oblasti za nujne primere, ko na razpis za neprofitni najem ni mogoče čakati, poiskati notranje kapacitete praznih stanovanj in jih ponuditi v začasno uporabo izbrisanim in njihovim družinam do trajnejše ureditve situacije na tem področju.
4. Izreči uradno opravičilo na nacionalni ravni
Odprto ostaja tudi vprašanje uradnega opravičila Republike Slovenije za povzročeno kršitev. Opravičili, ki sta ju izrekla ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal in predsednik Državnega zbora Pavel Gantar, sta izjemnega pomena. Vendar sta bili opravičili ustni in nista zapisani v nobenem uradnem dokumentu.
Eden od primernih načinov za izrek opravičila bi bila denimo v Državnem zboru sprejeta resolucija o opravičilu izbrisanim za izbris z zavezo k prizadevanju, da bodo posledice odpravljene in da se kršitve nikoli več ne bodo ponovile.
5. Priznati pravico do povračila škode vsem izbrisanim
18. 6. 2014 je začel v Sloveniji veljati Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva in od tega datuma dalje izbrisani, ki so po zakonu upravičeni do odškodnine, lahko na upravnih enotah po Sloveniji vložijo zahtevek za odškodnino oziroma tožbo na sodiščih v Sloveniji. Tako zahtevek na upravni enoti kot tožbo na sodišču je možno vložiti do 18.6.2017, ko se izteče zakonski rok za vlaganje zahtevkov. Do odškodnine pa niso upravičeni vsi izbrisani, temveč le približno 12.000 od 25.671 izbrisanih, in sicer le tisti z urejenim statusom v Sloveniji (z dovoljenjem za stalno prebivanje ali slovenskim državljanstvom) in tisti, ki so za dovoljenje za stalno prebivanje ali državljanstvo zaprosili po izbrisu in pred sprejemom zakona, namenjenega urejanju statusa izbrisanih, leta 2010 (ZUSDDD-B), a ga niso dobili (je bila njihova vloga zavrnjena, zavržena ali pa je bil postopek ustavljen), po prenovljeni zakonodaji iz leta 2010 pa zanj niso več zaprosili. Do odškodnine po tem zakonu torej ne bodo upravičeni vsi tisti izbrisani, ki po izbrisu svojega statusa v Sloveniji niso urejali (niso vložili prošnje za stalno bivanje ali za državljanstvo) in tisti, ki so prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno bivanje vložili po zadnji veljavni zakonodaji (ZUSDDD-B) iz leta 2010 in so bili zavrnjeni. Prav tako glede na ta zakon do odškodnine niso upravičeni otroci izbrisanih in svojci tistih izbrisanih, ki so umrli.
Ker so bile vsem izbrisanim kršene pravice, je potrebno priznati pravico do odškodnine vsem izbrisanim, prav tako pa otrokom izbrisanih ter svojcem umrlih izbrisanih.
Več informacij o tem v rubriki spremljanje stanja – odškodnine.
6. Vključevati predstavnike žrtev v pripravo ukrepov
Nujno je, da se v proces priprave ukrepov vključi predstavnike izbrisanih kot žrtve nezakonitega odvzema pravnih statusov. Le na ta način bodo ukrepi tudi legitimni.