Smo petčlanska družina. Z možem sva rojena v Bosni in Hercegovini. Poročila sva se leta 1979 v Bosanski Krupi, kjer sva nekaj časa tudi živela. Leta 1980 se je rodila prva hči, leta 1982 pa druga. Mož je dobil službo za nedoločen čas na Gorenjskem in zato smo se leta 1983 preselili v Slovenijo. Od takrat nismo živeli nikjer drugje. Na Gorenjskem smo živeli v stanovanju, ki je bilo v lasti pogrebnega zavoda. Leta 1986 sem se redno zaposlila v bolnišnici na Gorenjskem. Leta 1990 se nama je v Sloveniji rodila tretja hči. Osemnajst let smo živeli v manjšem kraju, nato pa smo se leta 2001 preselili v Jesenice, kjer smo zopet dobili stanovanje, ki je bilo v lasti moževega delodajalca. Ko smo se selili iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo, smo se v Bosanski Krupi odjavili (mož tudi »vojaško«) in v Sloveniji takoj prijavili stalno prebivališče. Zavarovanje smo imeli vedno vsi urejeno prek moža.
Leta 1991 nismo oddali vloge za državljanstvo. Mož je cele dneve delal, jaz sem poleg službe skrbela še za tri hčerke in ker sva oba vedela, da imava stalno prebivališče in redne službe s pogodbo za nedoločen čas, sva mislila, da državljanstva ne potrebujemo. Nismo se zavedali morebitnih posledic. Z nikomer se nismo pogovarjali o državljanstvu ali o tem, zakaj je potrebno zaprositi za državljanstvo. V kraju, kjer smo živeli, so večinoma živeli samo Slovenci, priseljencev pa praktično ni bilo. Do leta 1993 nismo imeli nobenih težav.
Leta 1993 so k nam v stanovanje prišli policisti in rekli, da naj jim damo vse dokumente. Dali smo jim vseh pet jugoslovanskih potnih listov, obdržali pa smo maloobmejne prepustnice. Moža so odpeljali na policijsko postajo in mu dali potrdilo, da so nam vzeli potne liste. Rekli so mu, da naj gremo s tem potrdilom urejat bosanske potne liste na veleposlaništvo BiH v Ljubljano. Do tega dne, ko je k nam prišla policija, nismo vedeli, da smo bili izbrisani.
Dejstvo, da smo izbrisani, je bilo za vse velik šok. Še posebej to, da je bila izbrisana tudi najmlajša hči, ki se je rodila v Sloveniji in ni nikoli živela nikjer drugje. Na veleposlaništvu BiH v Ljubljani so nam dali bosanske potne liste, tudi za najmlajšo hčerko. V BiH je bila že vojna, tako da v tem času tja nismo hodili. Od leta 1993 smo imeli vsi bosanske potne liste, v Sloveniji pa urejeno dovoljenje za začasno prebivanje. Vizume smo dobivali za en mesec, dva meseca, včasih za malo daljše obdobje, a nikoli za eno leto ali dlje. To je bil zelo velik strošek in sicer vse do leta 2007, ko smo dobili dovoljenje za stalno prebivanje oziroma starejši hčerki državljanstvo. Ker sta že bili polnoletni, sta lahko sami dali vlogo. Od leta 1993 smo vedno pravočasno podaljšali začasne vizume, nikoli nismo bili brez statusa. Možu je delodajalec urejal delovno dovoljenje, njemu se ni bilo treba ukvarjati s tem. Verjetno zato, ker opravlja izredno težko fizično delo in je dober delavec, delodajalec pa se zaveda, da za tako slabo plačo ne bi nihče drug delal.
Leta 1993 so v bolnišnici, kjer sem bila zaposlena, odpustili štiriindvajset oseb – in to oseb, ki niso imele državljanstva Slovenije. Tudi mene. Dobila sem odločbo, v kateri piše, da sem tuja državljanka in mi poteče delovno dovoljenje, kar je razlog za prenehanje delovnega razmerja. S tujcem, ki nima delovnega dovoljenja, delodajalec namreč ne more skleniti delovnega razmerja. Po tem sem šla na Zavod za zaposlovanje, da bi se prijavila kot brezposelna, a so mi rekli, da si nimam tam kaj urejati, saj nimam slovenskega državljanstva in nisem upravičena do nobenih nadomestil oziroma pomoči. Vse do danes nisem od države dobila ničesar, nobene pomoči, čeprav imam tukaj stalno prebivališče. Od takrat nisem nikjer delala. Mož je s svojo plačo vzdrževal celo družino. Precej je delal tudi dodatno na črno, saj z njegovo plačo nismo pokrili vseh stroškov.
Po koncu vojne smo šli v BiH in si tam uredili bosansko državljanstvo. Niso nas vprašali za odjavo iz Slovenije, nobenih dokumentov nas niso prosili. Z možem imava še vedno državljanstvo BiH, v Sloveniji pa le dovoljenje za stalno prebivanje, saj državljanstva ne moreva dobiti.
Na upravni enoti Jesenice je delala neka uradnica, ki se je do nas zelo grdo obnašala. Moža je enkrat, ko si je prišel urejat dovoljenje za začasno prebivanje, obtožila, da je nekje kradel in poklicala celo policijo. Izkazalo se je, da ga je zamenjala z nekom, ki ima podoben priimek. To je bila vseeno velika sramota. Nekoč v zgodnjih devetdesetih je klicala k nam domov in po telefonu starejši hčerki rekla, da njena mlajša sestra ne bo dobila podaljšanega vizuma za začasno prebivanje in bo morala oditi živet v Bosno in Hercegovino, ko je bila tam še vojna! Seveda nas je to zelo prestrašilo. Tudi kasneje, ko je ena izmed hčera urejala dovoljenje za prebivanje za svojega moža, ki je iz Bosne in Hercegovine, ji je ta ista uradnica povzročala težave. Sprva namerno ni povedala, katere dokumente mora prinesti iz BiH. Ko smo mislili, da smo že vse priskrbeli, je vsakič rekla, da rabi še nekaj – tako smo morali dostikrat v BiH, s čimer smo imeli veliko stroškov.
Leta 1993 po obisku policije sta starejši hčerki v šoli dobili pisno sporočilo za starše, da ne moreta več hoditi v to osnovno šolo, ker nimata državljanstva in da naj ju vpišemo v osnovno šolo za begunce v Jesenicah.
Obdobje od leta 1993 dalje je bilo za celo družino zelo težko. Konstanten stres, skrb za pravočasno urejanje vizumov in strah, da nam dovoljenja ne bi podaljšali so pripeljali tudi do sporov in napetih odnosov med nami. Izbris je družino pahnil v revščino in vse tri hčerke so čutile pomanjkanje v primerjavi z vrstniki, sošolci.
Leta 1993 po obisku policije sta starejši hčerki v šoli dobili pisno sporočilo za starše, da ne moreta več hoditi v to osnovno šolo, ker nimata državljanstva in da naj ju vpišemo v osnovno šolo za begunce v Jesenicah. Eno ali dve leti sta hodili v šolo za begunce, ko smo si uredili dovoljenje za začasno prebivanje, pa smo spet dobili obvestilo, da naj se vrneta v prejšnjo šolo. Potem sta obe končali osnovno šolo in se normalno vpisali v srednjo šolo, čeprav še nista imeli državljanstva. Najmlajša hči je ves čas hodila v vrtec in tam ni bilo nobenih težav. Na srečo imajo sedaj vse tri hčerke slovensko državljanstvo. Ko so dopolnile 18 let, so oddale vloge za državljanstvo in ga tudi dobile. Da bi jim uredili državljanstvo, smo morali iz BiH prinesti potrdilo o nekaznovanju za vse tri, tudi za najmlajšo, ki v BiH ni nikoli živela!