Do 18. 6. 2014 izbrisani v Sloveniji niso imeli možnosti zahtevati odškodnino oziroma do takrat pred slovenskimi sodišči niti ena oseba ni uspela od države izterjati povračila škode zaradi izbrisa in njegovih posledic.

Skupina enajstih izbrisanih je 4. julija 2006 na Evropskem sodišču za človekove pravice sprožila postopek, ki je trajal skoraj osem let. Zaključil pa se je v prid izbrisanim, saj je Evropsko sodišče potrdilo, da je Slovenija izbrisanim kršila pravice, da do takrat sprejeti državni ukrepi niso zadostovali za celovito popravo krivic in državi Sloveniji naložilo, da do 26. 6. 2013 pripravi poseben mehanizem za priznavanje odškodnine izbrisanim prebivalcem. Šestim pritožnikom (Milan Makuc, po katerem se je tožba imenovala, je tekom postopka umrl) je najprej bila priznana odškodnina za nematerialno škodo v višini 20.000 evrov na osebo. Nato pa je Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice 12. marca 2014 izdal še drugi del sodbe, v katerem je odločil še o višini odškodnine za materialno škodo.

Glede obstoja materialne škode je sodišče vnovič odločilo v prid tožnikom. Ni sicer pritrdilo njihovim zahtevam v celoti, saj je po temelju (ne pa tudi po višini) ugodilo le zahtevkom iz naslova socialne pomoči in otroških dodatkov, zavrnilo pa je zahtevke iz naslova dodatka za najemnino in izgubljenih pokojnin. Kljub temu je skupna odškodnina, ki jo je šesterica izbrisanih dosegla v Strasbourgu, kar petkrat višja od tiste osnovne – 50 evrov mesečno – določene v odškodninski shemi v Sloveniji. Sodišče je namreč poleg odškodnine za nematerialno škodo v višini 20.000 evrov za približno devetnajst let izbrisa (torej okvirno 87 evrov mesečno) vsakemu od tožnikov prisodilo še 150 evrov odškodnine za vsak mesec izbrisa, kar skupaj znaša približno 237 evrov mesečno. Tistim tožnikom, ki so imeli v času izbrisa mladoletne otroke, pa je sodišče priznalo še odškodnino v višini 80 evrov mesečno na otroka.

Leta 2013 so bile na Evropsko sodišče za človekove pravice vložene nove tožbe okrog tisoč izbrisanih oseb, o katerih pa sodišče še ni odločilo.

18. 6. 2014 je začel v Sloveniji veljati Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva in od tega datuma dalje izbrisani, ki so po zakonu upravičeni do odškodnine, lahko na upravnih enotah po Sloveniji vložijo zahtevek za odškodnino oziroma tožbo na sodiščih v Sloveniji. Tako zahtevek na upravni enoti kot tožbo na sodišču je možno vložiti do 18.6.2017, ko se izteče zakonski rok za vlaganje zahtevkov. Do odškodnine pa niso upravičeni vsi izbrisani, temveč le približno 12.000 od 25.671 izbrisanih.

 

Slovenija: Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva

Dne 21. 11. 2013 je bil sprejet Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP). Uporabljati se je začel 18. 6. 2014, kar pomeni, da do tega datuma izbrisani (ki so po tem zakonu upravičeni do odškodnine) niso mogli uspešno vložiti zahtevka za odškodnino.

Od 18. 6. 2014 pa do 18. 6. 2017 (zakon določa rok 3 let) pa lahko izbrisani, ki so po tem zakonu do odškodnine upravičeni, na upravnih enotah v Sloveniji vlagajo zahtevke za odškodnino. Izbrisani, ki so imeli ob začetku uporabe zakona (18. 6. 2014) vloženo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v slovensko državljanstvo, vloge pa bodo rešene šele po 18.6.2014, bodo lahko za odškodnino zaprosili v roku treh let po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje oz. državljanstva.

Višina odškodnine, o kateri bodo odločale upravne enote v upravnih postopkih, se izračuna za obdobje od izbrisa do ponovne ureditve statusa (dovoljenja za stalno prebivanje ali sprejetja v slovensko državljanstvo) v višini 50 evrov za vsak polni mesec.

Posameznik ali posameznica pa se lahko odloči še za uveljavljanje odškodnine v sodnem postopku. V sodnem postopku bo potrebno dokazati, da je posamezniku ali posameznici nastala škoda, zaradi katere mu/ji pripada višja odškodnina od tiste, ki je bila določena v upravnem postopku. Skupna odškodnina bo znašala največ trikratni znesek odškodnine, določene v upravnem postopku.
Za lažje razumevanje navajamo primer: nekdo, ki je bil izbrisan 5 let (ki je po petih letih dobil dovoljenje za stalno bivanje ali bil neposredno sprejet v slovensko državljanstvo), bi bil upravičen do pavšalnega zneska 3.000 eur v upravnem postopku; če se ta oseba odloči še za sodno pot, je višina najvišje možne skupne odškodnine že vnaprej omejena na skupni znesek 9.000 eur (torej v primeru, da v upravnem postopku dobi 3.000 eur, lahko potem v sodnem postopku dobi še največ 6.000 eur).

Poleg denarne odškodnine zakon omenja tudi nekatere druge oblike »pravičnega zadoščenja« za izbrisane: plačilo prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, vključitev v programe socialnega varstva, olajšave pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, enako obravnavanje pri reševanju stanovanjskega vprašanja, dostop do državnih štipendij ter do izobraževalnega sistema.

Po tem zakonu do odškodnine niso upravičeni vsi izbrisani, temveč le tisti z urejenim statusom v Sloveniji (z dovoljenjem za stalno prebivanje ali slovenskim državljanstvom) in tisti, ki so za dovoljenje za stalno prebivanje ali državljanstvo zaprosili po izbrisu in pred sprejemom zakona, namenjenega urejanju statusa izbrisanih, leta 2010 (ZUSDDD-B), a ga niso dobili (je bila njihova vloga zavrnjena, zavržena ali pa je bil postopek ustavljen), po prenovljeni zakonodaji iz leta 2010 pa zanj niso več zaprosili.

To pomeni, da oseba, ki je vložila prošnjo za stalno bivanje že prej in bila zavrnjena, potem pa je po zadnjem veljavnem zakonu ZUSDDD-B prošnjo vložila še enkrat in bila zopet zavrnjena, do odškodnine ni upravičena. Hkrati pa zakon za to skupino upravičencev do odškodnine postavlja dodatni pogoj – izpolnjevati bodo morali pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, v obdobju od izbrisa pa do pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi, zavrženju oz. sklepa o ustavitvi postopka. Ta skupina upravičencev bo torej morala dokazovati, da so v Sloveniji dejansko živeli, podobno, kot je bilo to potrebno v postopkih urejanja statusa po ZUSDDD-B (kar se je v praksi izkazalo za zelo problematično).

Do odškodnine po tem zakonu torej ne bodo upravičeni vsi tisti izbrisani, ki po izbrisu svojega statusa v Sloveniji niso urejali (niso vložili prošnje za stalno bivanje ali za državljanstvo) in tisti, ki so prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno bivanje vložili po zadnji veljavni zakonodaji (ZUSDDD-B) iz leta 2010 in so bili zavrnjeni. Prav tako glede na ta zakon do odškodnine niso upravičeni otroci izbrisanih in svojci tistih izbrisanih, ki so umrli.

Prav tako je odškodnina, ki jo upravičencem omogoča trenutni zakon, veliko nižja od zneska, ki ga je Evropsko sodišče za človekove pravice prisodilo šestim izbrisanim v primeru Kurić in drugi proti Sloveniji. Evropsko sodišče je namreč vsakemu izmed pritožnikov za obdobje dvajsetih let izbrisa prisodilo po 20.000 eur odškodnine za nematerialno škodo, kar bi pomenilo okrog 83 eur na mesec, nato pa še po 150 eur za izpadlo socialno pomoč in 80 eur za izpadle otroške dodatke mesečno za nastalo materialno škodo. Skupno torej 233 eur mesečno oziroma 313 eur mesečno v primeru, če so izbrisani imeli otroke in bi bili v primeru, da ne bi bili izbrisani, upravičeni do otroškega dodatka.
Po trenutnem zakonu v Sloveniji pa lahko upravičenci dobijo le 50 eur pavšalnega zneska odškodnine na mesec in v kolikor bi se nato odločili še za sodno pot (tožbo na sodišču v Sloveniji) – ne glede na dokazano večjo materialno škodo – le še do maksimalno 100 eur na mesec. V Sloveniji je torej možno dobiti maksimalno 150 eur odškodnine na mesec za obdobje izbrisa in še to le v primeru, da izbrisani uspejo s tožbami na sodiščih.

 

Evropsko sodišče za človekove pravice

Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice je v sodbi z dne 26. junija 2012 v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji potrdil, da je Republika Slovenija kršila pravice izbrisanih, in sicer 8. člen (pravica do varstva zasebnega in družinskega življenja), 13. člen (pravica do učinkovitega pravnega sredstva) in 14. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (prepoved diskriminacije).

Sodišče je ugotovilo, da državni ukrepi, sprejeti od leta 1999 dalje, niso zadostovali za celovito in pravočasno popravo krivic, ki so jih oblasti povzročile z izbrisom. Sodišče je ugotovilo, da položaj pritožnikov izhaja iz širšega sistemskega problema ter da izbrisani zaradi pretečenih zastaralnih rokov ne morejo uveljavljati odškodnine za povzročeno škodo. Zato je sprejelo pilotno sodbo in državi Sloveniji naložilo, da v enem letu (do 26. 6. 2013) pripravi poseben mehanizem za priznavanje odškodnine izbrisanim prebivalcem.

Šestim pritožnikom je najprej bila priznana odškodnina za nematerialno škodo v višini 20.000 evrov na osebo. Nato pa je Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice 12. marca 2014 izdal še drugi del sodbe, v katerem je odločil še o višini odškodnine za materialno škodo.

Glede obstoja materialne škode je sodišče vnovič odločilo v prid tožnikom. Ni sicer pritrdilo njihovim zahtevam v celoti, saj je po temelju (ne pa tudi po višini) ugodilo le zahtevkom iz naslova socialne pomoči in otroških dodatkov, zavrnilo pa je zahtevke iz naslova dodatka za najemnino in izgubljenih pokojnin. Kljub temu je skupna odškodnina, ki jo je šesterica izbrisanih dosegla v Strasbourgu, kar petkrat višja od tiste osnovne – 50 evrov mesečno – določene v odškodninski shemi v Sloveniji. Sodišče je namreč poleg odškodnine za nematerialno škodo v višini 20.000 evrov za približno devetnajst let izbrisa (torej okvirno 87 evrov mesečno) vsakemu od tožnikov prisodilo še 150 evrov odškodnine za vsak mesec izbrisa, kar skupaj znaša približno 237 evrov mesečno. Tistim tožnikom, ki so imeli v času izbrisa mladoletne otroke, pa je sodišče priznalo še odškodnino v višini 80 evrov mesečno na otroka. Za sodišče ni obstajal nikakršen dvom, da je izbris tožnike potisnil v težak materialni položaj in jim onemogočil dostop do številnih ekonomskih in socialnih pravic. Pojasnilo je, da je materialno škodo zaradi poteka časa ter številnih dejavnikov, ki so prispevali k njenemu nastanku, težko natančno oceniti, možno pa jo je določiti kot zadoščenje (just satisfaction) upoštevajoč načelo pravičnosti (equitable basis).

 

Pred sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice leta 2012

Za izterjavo odškodnin so bila izbrisanim na voljo le splošna pravila odškodninskega prava, vključno s pravilom zastaranja, kar pomeni, da je treba tožbo vložiti najkasneje v treh letih, odkar je oseba izvedela za škodo, oziroma najkasneje v petih letih od trenutka nastanka škode. Sodišča so trenutek zastaranja štela od različnih dogodkov, npr. od trenutka, ko je oseba izvedela, da je brez statusa. V večini primerov so sodišča štela, da bi oseba morala izvedeti za škodo najkasneje z objavo prve odločbe Ustavnega sodišča v uradnem listu, to je 12. 3. 1999.

V tistem času velika večina izbrisanih prebivalcev pravnega statusa še ni imela urejenega. Poleg tega je bila prva odločba ustavnega sodišča iz leta 1999 v javnosti precej neopažena. Šele pri drugi odločbi iz leta 2003 so razprave v javnosti postale intenzivne in šele takrat so se izbrisani pričeli zavedati, da je bil odvzem pravnega statusa s strani države nezakonit in večina odškodninskih tožb je bila vložena šele v tem obdobju. Sodišča pa so odločila, da so zastaralni roki takrat že potekli.

Sodišča so torej štela, da bi morali vsi izbrisani izkazati potrebno skrbnost glede svojega pravnega položaja na način, da bi se pozanimali ali da bi sami brali uradne liste ter čakali na primerno odločitev Ustavnega sodišča. To pričakovanje je nerealno, saj so se izbrisani v položaju brezpravnosti predvsem borili za preživetje in svoj obstoj. Nerealno je tudi pričakovati, da bi se izbrisani v devetdesetih letih, ko jim je škoda najintenzivneje nastajala, sploh lahko kje pozanimali o svojih možnostih uveljavljanja odškodnine, saj je bilo tedaj v pravni stroki (do prve odločbe Ustavnega sodišča leta 1999) uveljavljeno prepričanje, da je bilo ravnanje oblasti zakonito.

 

Statistika odškodninskih zahtevkov vloženih pred sodišči v Sloveniji do maja 2012

Po uradnih podatkih (vir: MNZ) je bilo do maja 2012 obravnavanih 97 odškodninskih (predpravdnih) zahtevkov in 75 tožbenih (pravdnih) zahtevkov za odškodnino. Od slednjih je 30 oseb vložilo najprej odškodninski zahtevek, preostalih 45 pa je vložilo neposredno tožbo na sodišče.
Pravnomočno zaključenih je bilo 52 pravdnih postopkov, od tega 35 s sodbo višjega sodišča (tožbeni zahtevki v celoti zavrnjeni), 8 s sodbo okrajnega oz. okrožnega sodišča (tožeča stranka ni vložila pritožbe), 8 s sklepom (tožeča stranka je tožbo umaknila oz. je umrla in dediči niso nadaljevali postopka), 1 pa s sodno poravnavo, s katero je tožeča stranka tožbo umaknila.
Od 35-ih pravdnih postopkov, ki so bili zaključeni s sodbo višjega sodišča, je bilo vloženih 17 revizij na Vrhovno sodišče RS, od tega je pet revizijskih postopkov že zaključenih, in sicer z zavrnitvijo oz. zavrženjem revizije.
36 izbrisanih je odškodninski zahtevek vložilo po prejeti dopolnilni odločbi v letu 2009, 2010 oziroma 2011. Od teh 36-ih jih je po zavrnitvi odškodninskega zahtevka 9 vložilo tožbo.
15 izbrisanih je po prejeti dopolnilni odločbi v letu 2008, 2009, 2010 vložilo neposredno tožbo na sodišče.
Dva izbrisana sta vložila ustavno pritožbo na Ustavno sodišče RS. O obeh je Ustavno sodišče RS že odločilo, in sicer je sprejelo sklep, da se ustavna pritožba ne sprejme.