Na področju poprave krivic izbrisanim je kljub sprejetju novele Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic SFRJ v Republiki Sloveniji iz leta 2010, ki pa je veljal le do 24. 7. 2013, še vedno odprto veliko vprašanj, iz katerih izhaja, da sprejeti zakonski ukrepi niso bili zadostni za popravo krivic izbrisanim.
Na odprta vprašanja so nevladne organizacije oblasti (poslance, predsednike vseh vej oblasti in predsednika Ustavnega sodišča) opozorile tudi ob 20. obletnici izbrisa. Glej spremni dopis in Pregled ukrepov in stanja 2009-2012.
Dejstvo je, da si je status v Sloveniji doslej uspela urediti le okrog polovica izbrisanih (glej tudi statistike). Razlogi za to so naslednji:
1. Problem nezadostne pravne ureditve na področju urejanja statusov
Po noveli Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji iz leta 2010 so bile nekaterim izbrisanim omogočene nekatere dodatne možnosti za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. Zakon je prenehal veljati 24. 7. 2013 in od takrat naprej izbrisani nimajo možnosti statusa urejati po kakšnem posebnem zakonu za izbrisane. Vendar so tudi po omenjenem zakonu (za tiste, ki so prošnje za izdajo dovoljenja za stalno bivanje vložili pravočasno in so še v postopku) te možnosti izjemno ozke, postopek pa zelo težaven in dolgotrajen, zato tega zakonskega ukrepa ni mogoče šteti za zadostnega.
Zakon je namreč zahteval, da izbrisani:
- vložijo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje
- plačajo upravno takso (95 EUR)
- izpolnijo zakonsko predpisane pogoje
- predložijo vse dokaze za njihovo izpolnjevanje
- uredijo prevod listin
- se fizično udeležijo zaslišanj ter
- izvedejo vrsto drugih upravnih dejanj
Navedena upravna dejanja so za izbrisane pravno zahtevna in pomenijo visoke stroške, ki si jih mnogi težko privoščijo, še zlasti, če za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje prosijo iz tujine. Zakon je za mnoge izbrisane nerazumljiv in v primeru, da postopek vodijo brez pravnega svetovalca ali pooblaščenca, so izpostavljeni večjemu tveganju za zavrnitev vloge za stalno prebivanje.
Tudi če izbrisani izpolnijo vse zahteve pristojnega organa, še ni zagotovila, da jim bo nezakonito odvzeti pravni status tudi povrnjen, saj mnogi še vedno ne izpolnjujejo zakonskih pogojev. Problem je največkrat v tem, da toliko let po izbrisu več ne morejo za nazaj spreminjati svojih življenjskih okoliščin, da bi tem pogojem zadostili. Do tega prihaja kljub temu, da so zakonski pogoji zastavljeni široko, saj ti še vedno ne pokrivajo vseh dejanskih situacij izbrisanih. Problem je, da zakon sploh vzpostavlja kakršnekoli pogoje, saj bi bilo statuse treba vračati brezpogojno.
Iz zakona je razvidno, da oblasti odgovornost za pridobitev statusa še vedno v celoti prenašajo na izbrisane.
2. Problem obveznosti dokazovanja, da se je oseba poskušala vrniti
Eden od pogojev, ki ga morajo izpolnjevati izbrisani, ki so odsotni iz Slovenije, je, da morajo dokazati, da so se poskušali vrniti. To dokazovanje je omejeno na obdobje od pet do deset let po začetku odsotnosti.
Zakaj se je ta pogoj znašel v zakonu, kakšen je njegov namen in zakaj na primer ne zadostuje, da se je oseba poskušala vrniti takoj ali pa po preteku deset let odsotnosti, ni znano. V predlogu zakona, ki so ga nevladne organizacije pridobile v komentar, tega pogoja ni bilo, pač pa je bil dodan kasneje v zakonodajnem postopku. Ta pogoj izbrisanim povzroča hude težave, saj dokazov, da si se poskušal vrniti, po navadi nimaš.
3. Problem maksimalne dovoljene odsotnosti
Nadaljnji problem je nejasna dikcija zakona, po kateri je mogoče sklepati, da za status sploh ne morejo zaprositi tisti izbrisani, ki so bili odsotni več kot deset let.
To pravilo v zakonu je nesmiselno, saj ni jasno, zakaj bi zakonodajalec 18 let po izbrisu sprejel zakon, s katerim bi omogočil ureditev statusa tudi tistim izbrisanim, ki so iz Slovenije odsotni od izbrisa dalje, nato pa bi maksimalno odsotnost omejil na deset let. Razlog, zakaj se je takšna določba znašla v zakonu, ni znan, saj takega člena v predlogu zakona, ki so ga v komentar dobile nevladne organizacije, ni bilo. Dodan je bil kasneje v zakonodajnem postopku. Za podrobno analizo tega problema glej dokument Pregled ukrepov in stanja 2009-2012.
4. Nezadostni ukrepi za popravo krivic izbrisanim
Konec leta 2013 je sicer bil sprejet Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), ki pa ne omogoča vsem izbrisanim, da bi lahko zahtevali odškodnino temveč le približno polovici. Še manj pa je tistih izbrisanih, ki so poleg denarne odškodnine upravičeni tudi do drugih oblik pravičnega zadoščenja:
- do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje,
- do vključitve in prednostne obravnave v programih socialnega varstva,
- do olajšav pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev,
- do državne štipendije,
- do enakega obravnavanja pri reševanju stanovanjskega vprašanja,
- do dostopa do izobraževalnega sistema,
- do vključitve in prednostne obravnave v programih pomoči za vključitev tujcev, ki niso državljani držav članic Evropske unije, v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Republike Slovenije.
Kot že rečeno, to ne velja za vse izbrisane temveč le za upravičence po omenjenem zakonu, kar je približno polovica vseh izbrisanih. Manjkajo še dodatni ukrepi za integracijo izbrisanih v slovensko družbo, vključitev v aktivne politike zaposlovanja in podobno.
Hkrati pa ta zakon določa veliko nižjo odškodnino, kot jo je Evropsko sodišče za človekove pravice prisodilo šestim pritožnikom v primeru Kurić in drugi proti Sloveniji. Več o odškodnini v točki 9.
5. Problem združevanja družine
Izbrisani, ki so pridobili dovoljenje za stalno prebivanje, se v Slovenijo ne bodo mogli vrniti, če dovoljenja za prebivanje ne bodo dobili tudi njihovi družinski člani. Gre zlasti za izbrisane, ki so si družine ustvarili po izbrisu in katerih družinski člani ne sodijo med izbrisane.
V trenutni situaciji za te družinske člane izbrisanih veljajo enaki pogoji za združevanje z družino kot za druge tujce po Zakonu o tujcih. Izkazati je treba zadostna sredstva za preživljanje, zdravstveno zavarovanje in veljavni potni list. Ti pogoji so za družinske člane izbrisanih neprimerni, saj ne upoštevajo njihove specifične situacije. Na primer, če so družinski člani apatridi, ne morejo izpolniti pogoja veljavnega potnega lista.
Če je pridobitev dovoljenja za prebivanje omogočena samo izbrisani osebi, njegovim ali njenim družinskim članom pa ne oziroma so za to postavljeni pogoji, ki jih izbrisana oseba ne more izpolniti, obstaja tveganje za kršenje 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki opredeljuje pravico varstva zasebnega in družinskega življenja.
6. Problem nastanitve
Kje naj izbrisana oseba živi, ko si v Sloveniji uredi svoj pravni status?
Izbrisani po osamosvojitvi niso mogli odkupiti stanovanj, v katerih so živeli na osnovi stanovanjske pravice. Prav tako niso mogli kandidirati za neprofitna najemna stanovanja, saj so ta rezervirana zgolj za državljane. Zaradi izbrisa so nekateri ostali brez strehe nad glavo. Z odvzemom statusa so namreč izgubili vsakršno možnost zakonitega dostopa do nastanitve.
Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) sicer za upravičence predvideva poleg denarne odškodnine še nekaj drugih oblik pravičnega zadoščenja. Enako obravnavanje pri reševanju stanovanjskega vprašanja je ena izmed teh oblik, vendar to še vedno ne rešuje problema nastanitve. Za nujne primere, ko na razpis za neprofitni najem ni mogoče čakati, bi morale oblasti poiskati notranje kapacitete praznih stanovanj in jih ponuditi v začasno uporabo izbrisanim in njihovim družinam do trajnejše ureditve situacije na tem področju.
Poleg tega pa do danes ostaja nerazjasnjeno vprašanje statusa oziroma veljavnosti najemnih pogodb, ki so jih z lastniki stanovanj sklenili izbrisani, ki so kasneje Slovenijo zaradi posledic izgube statusa zapustili ali so bili izgnani, najemne pogodbe pa v večini primerov niso bile odpovedane.
7. Oblasti se za izbris še vedno niso uradno opravičile
Odprto ostaja tudi vprašanje uradnega opravičila Republike Slovenije za povzročeno kršitev.
Opravičilo, ki sta ga izrekla ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal in predsednik Državnega zbora Pavel Gantar, je izjemnega pomena. Vendar je bilo opravičilo izrečeno ustno in ni zapisano v nobenem uradnem dokumentu, kar je nesprejemljivo. Eden od primernih načinov za opravičilo bi bila denimo v Državnem zboru sprejeta resolucija o opravičilu izbrisanim za izbris, z zavezo k prizadevanju, da bodo posledice odpravljene in da se kršitve nikoli več ne bodo ponovile.
8. Kakšen je sploh pomen posebnih ugotovitvenih odločb?
Izbrisani, ki so v Sloveniji že uspeli pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje in državljanstvo, pridobijo tudi posebno ugotovitveno odločbo (ali dopolnilno odločbo), s katero država prizna, da je imela ta oseba dovoljenje za stalno prebivanje od izbrisa dalje.
Kakšen pa je pomen teh odločb?
Na osnovi posebne ugotovitvene odločbe namreč niti ena izbrisana oseba do sedaj ni uspela uveljaviti kakršnekoli pravice, ki je bila vezana na status stalnega prebivanja (delovno dovoljenje, denarni dodatek itd.).
To pomeni, da posebne ugotovitvene odločbe nimajo nobene vrednosti, razen simbolne. Po vrednosti so torej le list papirja, ki ne služi nikakršnemu drugemu namenu, razen formalističnemu izvrševanju 8. točke odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003.
To situacijo bi bilo potrebno spremeniti in ugotoviti, katere pravice je mogoče priznati za nazaj na osnovi izdanih posebnih ugotovitvenih odločb.
9. Odškodnine
Oblasti so izbrisanim z odvzemom pravnega statusa povzročile hudo materialno in nematerialno škodo na vseh področjih njihovega življenja.
Nekateri se niso mogli vpisati v šolo, drugi so bili prisiljeni živeti ločeni od svojih družin, bali so se za svojo osebno varnost, da jih bodo izgnali ali zaprli v center za tujce ali pa se jim je to tudi dejansko zgodilo. Niso mogli dostopati do trga dela, zapustiti države, ali pa se vrniti vanjo, če so jih izgnali.
Dne 21. 11. 2013 je bil sprejet Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), ki se je začel uporabljati 18. 6. 2014. To pomeni, da do 18. 6. 2014 izbrisani, ki so po tem zakonu upravičeni do odškodnine, še niso mogli vložiti zahtevka za odškodnino.
Od 18. 6. 2014 pa do 18. 6. 2017 (zakon določa rok 3 let) pa lahko izbrisani, ki so po tem zakonu do odškodnine upravičeni, na upravnih enotah v Sloveniji vlagajo zahtevke za odškodnino. Izbrisani, ki so imeli 18. 6. 2014 vloženo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v slovensko državljanstvo, vloge pa bodo rešene šele po 18.6.2014, bodo lahko za odškodnino zaprosili v roku treh let po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje oz. državljanstva.
Višina odškodnine, o kateri bodo odločale upravne enote v upravnih postopkih, se izračuna za obdobje od izbrisa do ponovne ureditve statusa (dovoljenja za stalno prebivanje ali sprejetja v slovensko državljanstvo) v višini 50 evrov za vsak polni mesec. Posameznik ali posameznica pa se lahko odloči še za uveljavljanje odškodnine v sodnem postopku. V sodnem postopku bo potrebno dokazati, da je posamezniku ali posameznici nastala škoda, zaradi katere mu/ji pripada višja odškodnina od tiste, ki je bila določena v upravnem postopku. Skupna odškodnina bo znašala največ trikratni znesek odškodnine, določene v upravnem postopku.
Za lažje razumevanje navajamo primer: nekdo, ki je bil izbrisan 5 let (ki je po petih letih dobil dovoljenje za stalno bivanje ali bil neposredno sprejet v slovensko državljanstvo), bi bil upravičen do pavšalnega zneska 3.000 eur v upravnem postopku; če se ta oseba odloči še za sodno pot, je višina najvišje možne skupne odškodnine že vnaprej omejena na skupni znesek 9.000 eur (torej v primeru, da v upravnem postopku dobi 3.000 eur, lahko potem v sodnem postopku dobi še največ 6.000 eur).
Poleg denarne odškodnine zakon omenja tudi nekatere druge oblike »pravičnega zadoščenja« za izbrisane: plačilo prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, vključitev v programe socialnega varstva, olajšave pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, enako obravnavanje pri reševanju stanovanjskega vprašanja, dostop do državnih štipendij ter do izobraževalnega sistema.
Po tem zakonu do odškodnine niso upravičeni vsi izbrisani, temveč le tisti z urejenim statusom v Sloveniji (z dovoljenjem za stalno prebivanje ali slovenskim državljanstvom) in tisti, ki so za dovoljenje za stalno prebivanje ali državljanstvo zaprosili po izbrisu in pred sprejemom zakona, namenjenega urejanju statusa izbrisanih, leta 2010 (ZUSDDD-B), a ga niso dobili (je bila njihova vloga zavrnjena, zavržena ali pa je bil postopek ustavljen), po prenovljeni zakonodaji iz leta 2010 pa zanj niso več zaprosili.
To pomeni, da oseba, ki je vložila prošnjo za stalno bivanje že prej in bila zavrnjena, potem pa je po zadnjem veljavnem zakonu ZUSDDD-B prošnjo vložila še enkrat in bila zopet zavrnjena, do odškodnine ni upravičena. Hkrati pa zakon za to skupino upravičencev do odškodnine postavlja dodatni pogoj – izpolnjevati bodo morali pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, v obdobju od izbrisa pa do pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi, zavrženju oz. sklepa o ustavitvi postopka. Ta skupina upravičencev bo torej morala dokazovati, da so v Sloveniji dejansko živeli, podobno, kot je bilo to potrebno v postopkih urejanja statusa po ZUSDDD-B (kar se je v praksi izkazalo za zelo problematično).
Do odškodnine po tem zakonu torej ne bodo upravičeni vsi tisti izbrisani, ki po izbrisu svojega statusa v Sloveniji niso urejali (niso vložili prošnje za stalno bivanje ali za državljanstvo) in tisti, ki so prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno bivanje vložili po zadnji veljavni zakonodaji (ZUSDDD-B) iz leta 2010 in so bili zavrnjeni. Prav tako glede na ta zakon do odškodnine niso upravičeni otroci izbrisanih in svojci tistih izbrisanih, ki so umrli.
Prav tako je odškodnina, ki jo upravičencem omogoča trenutni zakon, veliko nižja od zneska, ki ga je Evropsko sodišče za človekove pravice prisodilo šestim izbrisanim v primeru Kurić in drugi proti Sloveniji. Evropsko sodišče je namreč vsakemu izmed pritožnikov za obdobje dvajsetih let izbrisa prisodilo po 20.ooo eur odškodnine za nematerialno škodo, kar bi pomenilo okrog 83 eur na mesec. Nato še po 150 eur za izpadlo socialno pomoč + 80 eur za izpadle otroške dodatke mesečno za nastalo materialno škodo. Skupno torej 233 eur mesečno oziroma 313 eur mesečno v primeru, če so izbrisani imeli otroke in bi bili v primeru, da ne bi bili izbrisani, upravičeni do otroškega dodatka.
Po trenutnem zakonu v Sloveniji pa lahko upravičenci dobijo le 50 eur pavšalnega zneska odškodnine na mesec in v kolikor bi se nato odločili še za sodno pot (tožbo na sodišču v Sloveniji) – ne glede na dokazano večjo materialno škodo – le še do maksimalno 100 eur na mesec. V Sloveniji je torej možno dobiti maksimalno 150 eur odškodnine na mesec za obdobje izbrisa in še to le v primeru, da izbrisani uspejo s tožbami na sodiščih.
Več o odškodninah lahko preberete tukaj.