Ustavno sodišče je od vseh institucij v Sloveniji odigralo najpomembnejšo vlogo pri razkrivanju izbrisa in popravi krivic, ki so bile povzročene z izbrisom. Ustavno sodišče je sicer v povezavi z izbrisom odločalo v vsaj 16 zadevah (v katerih je šlo tako za presojo ustavnosti zakonov kot za individualne pritožbe), najbolj pomembni pa sta tako imenovani sistemski odločbi iz leta 1999 in 2003, ki sta imeli najbolj daljnosežne pozitivne posledice za izbrisane prebivalce.

Odločba Ustavnega sodišča iz leta 1999

Izbris je bil izveden v tajnosti, na način, da tisti posamezniki in posameznice, ki jih je prizadel, o njem niso bili obveščeni. za dejstvo, da nimajo več pravnega statusa, so izvedeli po naključju, ko jim je potekla veljavnost osebnih dokumentov in so si želeli urediti nove, ko jim je policija po legitimaciji na cesti zaradi neurejenega statusa, za katerega niso vedeli, odvzela prostost, ko so želeli uveljavljati katero od socialnovarstvenih pravic, se vpisati v šolo, iti k zdravniku.

V devetdesetih letih v javnosti ni bilo znano, da je bil izbris množičen ukrep. Na to so kazala samo poročila varuha človekovih pravic, ki je problem opisoval v svojih letnih poročilih, pravno pa je bila kršitev razkrita šele z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-284/94 z dne 8.2.1999.

V tej odločbi je ustavno sodišče ugotovilo, da je bil izbris nezakonito dejanje državnih oblasti. Ministrstvo za notranje zadeve, ki je izbris koordiniralo in ukazalo (izvajal pa se je na upravnih enotah), je zatrjevalo, da je izbrisanim prebivalcem status prenehal po zakonu in sicer po določbi 81. člena Zakona o tujcih iz leta 1991.

Ta določba se je glasila:

»Do dokončnosti odločbe v upravnem postopku za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije določbe tega zakona ne veljajo za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, in v roku šest mesecev od uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije zaprosijo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu navedenega zakona.

Za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, ki ne zaprosijo za državljanstvo Republike Slovenije v roku iz prejšnjega odstavka ali jim je izdana negativna odločba, začnejo veljati določbe tega zakona dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, oziroma od izdaje dokončne odločbe.«

Ustavno sodišče je ugotovilo, da navedena določba nič ne govori o tem, da bi ljudem, ki so bili kasneje izbrisani, prenehal pravni status oziramo da bi jim ga morali državni organi odvzeti.

Glede samega izbrisa iz registra stalnih prebivalcev je Ministrstvo za notranje zadeve trdilo, da so bili v registru stalnega prebivalstva lahko vpisani samo slovenski državljani, sklicevalo pa se je na 5. člen Pravilnika o registru stalnega prebivalstva, ki se je glasila:

»1. V evidenci stalnega prebivalstva so podatki o državljanih Republike Slovenije, ki imajo prijavljeno stalno prebivališče na območju občine.

2. V evidenci stalnega prebivalstva pristojni organ označi državljane Republike Slovenije, ki začasno, za več kot tri mesece odpotujejo v tujino, in osebe, katerim je organ v skladu s četrtim odstavkom 6. člena zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (v nadaljnjem besedilu: zakon), odklonil prijavo stalnega prebivališča.«

Ustavno sodišče je ugotovilo, da pravilnik ne določa pravne podlage za izbris oseb iz registra stalnega prebivalstva. Zapisalo je, da so stalni prebivalci Slovenije, ki niso pridobili državljanstva, upravičeno pričakovali, da se njihov status v Sloveniji kljub osamosvojitvi ne bo spremenil.

Ključen zapis iz odločbe ustavnega sodišča se glasi (16. odstavek):

Državljani drugih republik, ki se niso odločili za slovensko državljanstvo, povsem upravičeno niso mogli pričakovati, da bodo izenačeni s tujci, ki šele prihajajo v Republiko Slovenijo, in da bodo izgubili stalno prebivališče in še to brez vsakršnega obvestila. Slovenija kot bodoča država se je v osamosvojitvenih aktih zavezala, da bo zagotavljala varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na ozemlju Republike Slovenije, ne glede na njihovo narodno pripadnost, brez sleherne diskriminacije, skladno z Ustavo Republike Slovenije in veljavnim mednarodnim pravom […]. Državljani drugih republik, ki se niso odločili za državljanstvo Republike Slovenije ali jim je bila prošnja zavrnjena, so glede na že navedene osamosvojitvene akte lahko povsem upravičeno pričakovali, da ta okoliščina ne bo bistveno poslabšala njihovega pravnega položaja in da bodo lahko še naprej stalno prebivali v Republiki Sloveniji, če bodo to želeli.

Ustavno sodišče je ugotovilo, da je je bil z izbrisom prekršeno ustavno načelo varstva zaupanja v pravo (ki je podnačelo načela pravne države, zavarovanega v 2. členu Ustave RS), ter načelo prepovedi diskriminacije iz 14. člena ustave RS. načelo enakosti pred zakonom je bilo prekršeno s tem, da so tujci iz tretjih držav, ki so dovoljenje za prebivanje pridobili v času SFRJ, obdržali svoj status (in jim za to ni bilo treba storiti popolnoma nič), medtem ko je bil pravni status osebam iz drugih republik nekdanje skupne države arbitrarno odvzet, s čimer so bili v primerjavi s tujci iz tretjih držav postavljeni v slabši položaj.

Odločba Ustavnega sodišča iz leta 2003

Druga pomembna odločba Ustavnega sodišča št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 se je nanašala na zakon, ki je bil sprejet z namenom izvršitve odločbe ustavnega sodišča iz leta 1999 – Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD).

S to odločbo je Ustavno sodišče potrdilo svoje ugotovitve iz odločbe iz leta 1999 in dodalo še naslednje ugotovitve:

• da je ZUSDDD v neskladju z Ustavo, ker izbrisanim od dneva izbrisa ne priznava stalnega prebivanja;
• da je ZUSDDD v neskladju z Ustavo, ker ne ureja pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje izbrisanim, ki jim je bil izrečen ukrep prisilne odstranitve tujca (izgona);
• da je 1. člen ZUSDDD v neskladju z Ustavo, ker ne določa vsebine pojma »dejansko življenje v Sloveniji« – to je bil pogoj, ki je bil ključen za pridobitev statusa, ni pa bilo jasno, kdaj je bil izpolnjen in kdaj ne;
• da se razveljavita 1. in 2. odstavek 2. člena ZUSDDD v delih, v katerih določata rok treh mesecev za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje (to je pomenilo, da je Ustavno sodišče s tem ponovno odprlo že pretečeni rok za vlaganje prošenj);
• da je zakonodajalec ugotovljene neskladnosti dolžan odpraviti v roku šest mesecev od dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije; in
• da je treba izbrisanim, ki so že pridobili dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, s posebnimi (dopolnilnimi) odločbami Ministrstva za notranje zadeve priznati, da jim dovoljenje za prebivanje velja tudi za nazaj, od dneva izbrisa dalje (glej odločbo Ustavnega sodišča iz leta 2003).

Ta odločba ustavnega sodišča je ostala neizvršena sedem let. V vmesnem času je Ministrstvo za notranje zadeve predlagalo nekaj spornih predlogo zakona, s katerimi naj bi zakonodajalec izvršil ustavnosodno odločbo. V tem obdobju je bilo zahtevanih več referendumov, pri čemer je Ustavno sodišče referendum nekajkrat uspelo prepovedati, saj je bilo referendumsko vprašanje neustavno, enkrat pa je Državni zbor zahtevo za prepoved referenduma vložil en dan prepozno, zaradi česar je bil rok zamujen, referendum pa izveden.

Največji odpor je povzročila zahteva Ustavnega sodišča, da mora ministrstvo za notranje zadeve neposredno na podlagi odločbe ustavnega sodišča izdati posebne odločbe, s katerimi mora izbrisanim status priznati tudi za nazaj. Takratni minister za notranje zadeve Rado Bohinc je o tem vprašanju zaprosil za mnenje nekatere ustavne pravnike, ki so bili mnenja, da je mogoče upravne odločbe izdajati samo na podlagi prej sprejetega zakona, ne pa na podlagi odločbe Ustavnega sodišča oziroma ustave. Tovrsten zakon nikoli ni bil sprejet, saj je to preprečil že omenjeni referendum, ki je bil izveden 4. 4. 2004, na njem pa je 94,68 % volivcev glasovalo proti uveljavitvi predlaganega zakona (volilna udeležba je bila 31,45 %).

Ta izid po eni strani kaže, kako enotno je javno mnenje nasprotovalo izbrisanim in kako uspešna je bila demonizacija posameznikov, ki so bili dejansko žrtve množične kršitve človekovih pravic, po drugi strani pa je bila zavrnitev zakona za izbrisane pozitivna, saj je bil zakon restriktivnejši od odločbe ustavnega sodišča. To pomeni, da bi na njegovi osnovi manj izbrisanih pridobilo posebno odločbo kot če bi bile te izdane neposredno na osnovi odločbe Ustavnega sodišča.

Posebne odločbe so bile na koncu le izdane neposredno na osnovi odločbe Ustavnega sodišča. Prvi sveženj (4.040 odločb) je kljub referendumskemu izidu in nasprotovanju ustavnih pravnikov Ministrstvo za notranje zadeve izdalo že v leta 2004, drugi sveženj (2.581 odločb) pa je bil izdan leta 2009 v času ministrice Katarine Kresal (glej stališče vlade z dne 28. 3. 2012). Takratno mnenje ustavnih pravnikov, da je upravne odločbe  dovoljeno izdajati samo na podlagi zakona, in ne neposredno na podlagi ustave, je na koncu namreč obveljalo za formalistično in napačno.

Pomen odločbe Ustavnega sodišča iz leta 2003

Odločba Ustavnega sodišča iz leta 2003 je v primerjavi z odločbo iz leta 1999 strožja in tudi bolj izrecna. Ne le, da ugotavlja neustavnost določenih zakonskih določb in jih razveljavlja, temveč je Ustavno sodišče z njo tudi določilo način izvršitve, kar mu omogoča pooblastilo v zakonu.

Gre za koncept stopnjevanja sankcij, za katerega se Ustavno sodišče odloči takrat, kadar njegove prejšnje odločbe na isto tematiko niso ustrezno izvršene. tako je bilo tudi v primeru izbrisanih, saj je bil za neustavnega spoznan zakon, ki je bil sprejet prav z namenom, da odpravi neustavnost, ugotovljeno z zgodnejšo ustavnosodno odločbo.

Za navedeno odločbo se je, po mnenju profesorja Cirila Ribičiča, nekdanjega ustavnega sodnika, Ustavno sodišče uvrstilo med ugledna evropska ustavna sodišča, odločbo pa je uvrstil med veličastne.

Druge odločbe Ustavnega sodišča, povezane z izbrisom

Poleg dveh najbolj znanih odločb Ustavnega sodišča (U-I-284/94 in U-I-246/02) je Ustavno sodišče izdalo še:

• eno odločbo, s katero je presojalo ustavnost zakona (U-I-295/99),
• vsaj sedem odločb je bilo izdanih kot posledica vloženih ustavnih pritožb v posamičnih primerih (Up-333/96, Up-60/97, Up-20/97, Up-152/97, Up-336/98, Up-119/99 in Up-211/04),
• pet odločb pa je bilo izdanih v povezavi z zahtevami za referendum, ki so bile povezane z izbrisom (U-II-3/03-15, U-II-1/04, U-II-3/04-7, U-I-257/03-14 in U-II-1/10-25).