Dan po 26. februarju 1992, ki je bil v Zakonu o tujcih določen kot dan, ko se ta zakon prične uporabljati za državljane drugih republik, ki niso pridobili slovenskega državljanstva, je MNZ upravnim organom poslalo navodilo, s katerim je zaukazalo izbris iz registra stalnega prebivalstva. S tem navodilom je prvič izrecno pokazalo, kako namerava interpretirati nedoločeno besedilo zakona, ki je določal samo to, da se na določen datum za te osebe »prične uporabljati Zakon o tujcih«.

Vsem občinskim upravnim organom za notranje zadeve v RS je bilo namreč 27. februarja 1992 poslano navodilo o izvajanju Zakona o tujcih, v katerem je zapisano, da za vse državljane drugih republik, ki niso zaprosili za državljanstvo RS ali pa je poteklo dva meseca od vročitve negativne odločbe, z dnem 28.2.1992 začnejo veljati določbe Zakona o tujcih. S tem dnem je omenjenim osebam potrebno pričeti urejati njihov status, istočasno pa naj se začne tudi razčiščevanje evidenc (izbris!).

Datum, ki ga je pri tem navedlo, je zavajajoč. Iz njega izhaja, da se je »prečiščevanje evidenc« sicer začelo šele 28. februarja 1992, prijave prebivališča pa so bile izbrisane s 26. februarjem 1992. To pomeni, da so imele prizadete osebe stalno prebivališče prijavljeno od dneva prijave do 26. februarja 1992, ne glede na to, kdaj je bila prijava dejansko izbrisana.

Ljudje, ki so v Sloveniji do 25.2.1992 prebivali na osnovi prijave stalnega prebivališča in so bili v pravicah in dolžnostih izenačeni z državljani RS, s 26.2.1992 niso imeli več pravice do prebivanja v RS in so morali na novo zaprositi za začasno ali stalno prebivanje. Tako je MNZ interpretiralo Zakon o tujcih, v katerem to sicer ni bilo zapisano. S to depešo so za tovrstno interpretacijo zakona o tujcih 27.2.1992 izvedeli samo občinski upravni organi, ljudje, ki jih je ta ureditev zadevala, pa ne. O prenehanju njihove prijave stalnega prebivališča jih ni nihče obvestil.

»Razčiščevanje evidenc« je pomenilo, da so uradniki v registru stalnega prebivalstva pri državljanih drugih republik SFRJ, ki niso zaprosili za državljanstvo RS, prijavo stalnega prebivališča zaključili s 26.2.1992. Pri tistih, ki so za državljanstvo zaprosili, a so dobili negativne odločbe, so kot dan prenehanja stalnega prebivanja določili dva meseca od vročitve dokončne odločbe o zavrnitvi prošnje za državljanstvo. Uradniki so v register vpisali tudi podatek, da te osebe od takrat naprej živijo v eni od drugih republik bivše SFRJ, ki so jo izbrali na osnovi podatka o domnevnem republiškem državljanstvu, pri čemer niso preverili, ali tam dejansko živijo ali ne. Večina teh ljudi je namreč dejansko še vedno živela v Sloveniji, saj jih o izbrisu nihče ni obvestil.

V depeši je zapisano, da je realno pričakovati številne težave v zvezi z osebami, ki bodo z 28.2.1992 postali tujci v RS (datum v depeši je napačen, ljudje so bili kot tujci brez statusa obravnavani že s 26. 2. 1992), ponovno pa je bilo poudarjeno tudi opozorilo, da javne listine teh ljudi, tudi če so jih izdali pristojni organi RS in so še veljavne, zaradi spremenjenega statusa teh oseb ne veljajo več.

Oblasti so se za odvzem statusa torej odločile kljub temu, da so se zavedale težav, ki jih bo izbris povzročil. V bistvu so ukrepe celo prilagodile pričakovanim problemom. MNZ je občinskim upravnim organom namreč znova dalo navodilo, da morajo potne listine in osebne izkaznice, ki za tujce ne veljajo več, odvzeti in uničiti – kar je bilo v nasprotju z Zakonom o potnih listinah državljanov RS, prenehanje veljavnosti osebnih izkaznic, izdanih v času SFRJ, ki jim ni potekel rok veljavnosti, pa vse do leta 1997 ni bilo zakonsko predvideno.

Naslednji ukrepi, s katerimi naj bi po mnenju MNZ rešili razrešili te probleme, so bili izgoni iz države. MNZ je ugotovilo, da zaradi različnega tolmačenja določil odpovedi prebivanja in prisilne odstranitve tujca po 23. in 28. členu Zakona o tujcih prihaja do nejasnosti. Pojasnilo je bilo: če tujec pride na ozemlje RS na ilegalen način ali tu biva brez dovoljenja, se uporabi 28. člen, po katerem lahko pooblaščena uradna oseba organa za notranje zadeve (policija) tujca privede do državne meje in ga napoti čez mejo (izgon) brez kakršne koli odločbe upravnega organa. Državljani drugih republik bivše SFRJ, ki so bili izbrisani in jim je bil odvzet vsakršen pravni status, seveda v Slovenijo niso prišli s potnim listom, vizumom, dovoljenjem za vstop ali dovoljenjem za prebivanje, saj to ni bilo potrebno – med republikami bivše SFRJ namreč ni bilo meja. Zato se je to navodilo nanašalo prav nanje. Da so izgone tudi doživeli, potrjujejo njihova številna pričevanja (glej zgodbe izbrisanih).