Ob osamosvojitvi, 25.6.1991, so bili v Uradnem listu Republike Slovenije (RS) objavljeni vsi osamosvojitveni predpisi RS, tudi Zakon o tujcih in Zakon o potnih listinah državljanov RS. Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) je pričelo lokalne upravne organe obveščati o novi zakonodaji.

V ta namen je MNZ občinskim upravnim organom za notranje zadeve in mestnemu sekretariatu za notranje zadeve mesta Ljubljane poslalo prvo interno navodilo, v katerem je uradnike opozorilo na spremenjen pravni položaj državljanov drugih republik SFRJ, ki živijo v Sloveniji.

Opredeljeni sta dve skupini državljanov drugih republik in načini, na katere je bilo ti dve skupini treba obravnavati.

1. Državljane drugih republik, ki so v RS prijavili stalno prebivališče po 23.12.1990 ali imajo prijavljeno začasno prebivališče oziroma želijo prijaviti stalno ali začasno prebivališče, je potrebno v vseh upravnih postopkih iz področja notranjih zadev v zvezi z uveljavljanjem pravic obravnavati kot tujce.Gre torej za skupino, ki glede na pogoje iz zakona o državljanstvu ni imela pravice pridobiti državljanstva z izredno naturalizacijo, ker je prepozno prijavila svoje stalno prebivališče (po plebiscitu) ali ker je imela prijavljeno samo začasno prebivališče. Ta skupina tudi ni smela glasovati na plebiscitu.
2. Državljani drugih republik, ki so na dan 23.12.1990 imeli v RS stalno prebivališče in ga še vedno imajo, pa so v pravicah in dolžnostih izenačeni z državljani RS.Ta skupina pa je tista, ki je imela pravico glasovati na referendumu in je imela tudi možnost pridobitve državljanstva z izredno naturalizacijo, če je izpolnjevala še dva druga pogoja (prvi je bil dejansko bivanje v Sloveniji, drugi, ki je bil dodan kasneje, pa, da oseba ni predstavljala nevarnosti za javni red, varnost in obrambo države). Za posameznike, ki so pripadali tej skupini, je pričel s 25. 6. 1991 teči šestmesečni rok za vložitev prošnje v državljanstvo in dokler je ta rok tekel, so bili v pravicah izenačeni z državljani Slovenije.